Jedro

Če se pri inšpekcijskem nadzorstvu ugotovi, da gostinec opravlja dejavnost brez odločbe za gostinstvo pristojne enote upravne enote, inšpekcijski organ izda odločbo, s katero prepove opravljanje gostinske dejavnosti.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.7.2006. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota Kranj z dne 13.4.2006, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti v ..., parc. št... k.o. ..., dokler si ne bo pridobila predpisane odločbe Upravne enote Radovljica o izpolnjevanju minimalnih pogojev v skladu z vrsto gostinskega obrata za celoten objekt. Z izpodbijanim sklepom (1., 3.. in 4. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje: na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, Enota Kranj z dne 13.4.2006; na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena ZUS zavrnilo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe ter na podlagi določb 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/07) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ob nesporni ugotovitvi pristojnega inšpekcijskega organa, da je tožeča stranka opravljala gostinsko dejavnost v novo zgrajeni hiši tlorisne dimenzije 50,40 m2, za katero ni imela odločbe za gostinstvo pristojne enote upravne enote, je bila tožeči stranki pravilno na podlagi določbe 18.a člena Zakona o gostinstvu z odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti. V dopolnjenem postopku (po vložitvi pritožbe v upravnem postopku) je sodeloval zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki mu je bila dana možnost, da se pred odločitvijo o pritožbi izjavi o relevantnih dejstvih in okoliščinah. Zato dejstvo, da pristojni upravni organ vabila ni poslal pooblaščencu tožeče stranke, ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega upravnega akta. Dokazni predlogi tožeče stranke niso bili konkretizirani, zato je sodišče odločilo brez zaslišanja strank oziroma ne da bi opravilo glavno obravnavo. Pojasnilo pa je tudi svoje razloge za odločitev v 1., 3. in 4. točki izreka.

Tožeča stranka v reviziji zoper 2. in 4. točko izreka sodbe in sklepa uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med drugim navaja, da sodišče nobenega izmed predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, saj je ostalo neugotovljeno, da se odločba o izpolnjevanju pogojev, ki jo je izdala dne 27.1.2006 Upravna enota Radovljica, Oddelek za kmetijstvo in gospodarstvo, nanaša na novo zgrajeni objekt. Po vložitvi pritožbe v upravnem postopku se je postopek dopolnjeval (kar je nedopustno) mimo pooblaščenca tožeče stranke; zato so bile kršene določbe ZUP o vročanju in vabljenju v upravnem postopku. Njene navedbe o tem, na kateri objekt se nanaša omenjena določba o izpolnjevanju pogojev, so neutemeljeno opredeljene kot nedovoljena tožbena novota. Predlaga, da se reviziji ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa navaja, da ji je bilo zaradi kratkega roka onemogočeno predložiti dokazila o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče le to zavrnilo, ne da bi vsebinsko presojalo njen predlog, je njegova odločitev nepravilna in nezakonita.

Odgovori na revizijo in pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper sodbo šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 35. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, ker se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Revizijsko sodišče revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, glede na določilo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 ni presojalo. Ugotovilo je, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila v obravnavanem primeru pravilno uporabljena določba 18. a člena Zakona o gostinstvu (ZGos, Uradni list RS, št. 4/2006), po kateri pristojni inšpekcijski organ z odločbo prepove opravljanje gostinske dejavnosti, če pri nadzorstvu ugotovi, da gostinec opravlja gostinsko dejavnost brez odločbe za gostinstvo pristojne enote upravne enote iz 2. odstavka 11. člena ZGos. Z odločbo o izpolnjevanju pogojev z dne 27.1.2006, s katero se ugotavlja izpolnjevanje z zakoni in drugimi predpisi določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti v objektu velikosti 23 m2 na delu parc. št... k.o..., tožeča stranka tudi po presoji vrhovnega sodišča, ne more izkazovati izpolnjevanja predpisanih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti v novo zgrajeni hiši tlorisne dimenzije 50,40 m2. Pooblastilo organu, ki je izdal odločbo, da po vložitvi pritožbe izvedeni postopek dopolni, je vsebovano v določbi 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Iz zapisnika upravnega organa prve stopnje z dne 25.6.2006 je namreč razvidno, da je bila zakonitemu zastopniku tožeče stranke dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Vabilo stranki na zaslišanje ne predstavlja dokumenta v smislu 83. do 87. člena ZUP. Zato dejstvo, da pristojni organ na zaslišanje poleg zakonitega zastopnika ni vabil pooblaščenca tožeče stranke, ne predstavlja kršitve določb ZUP.

Z ozirom na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 je revizijsko sodišče zatrjevano bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave) presojalo po določbah 4. odstavka 75. člena v zvezi z 51. členom ZUS-1. Glavna obravnava v upravnem sporu je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Predlog tožeče stranke za razpis glavne obravnave mora zato biti po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka svojega predloga za izvedbo dokazov ni konkretizirala v tem smislu, da bi navedla, kako bi lahko dokazni predlogi vplivali na odločitev. Zato sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Glede na to, da v obravnavanem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Pritožba ni dovoljena.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča (3. točka izreka sodbe in sklepa), ki je predlagano izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razlogov 69. člena ZUS.

Procesna predpostavka, ki jo mora izkazovati tožeča stranka ves čas postopka, je pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahtevane začasne odredbe ne izkazuje več. Na podlagi določb 69. člena ZUS je lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odložilo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Sodba sodišča prve stopnje, št. U 2050/2006-14 z dne 2.11.2006, je z uveljavitvijo ZUS-1 iz razlogov 2. odstavka 107. člena postala pravnomočna s 1.1.2007, revizija zoper njo pa je bila kot neutemeljena zavrnjena s sodbo vrhovnega sodišča, št. X Ips 1772/2006 z dne 27.11.2008. Zato si pritožnica svojega pravnega položaja z vloženo pritožbo ne more izboljšati.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08), ki jo je glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabilo.