Jedro

Okoliščina, da preiskovalna sodnica ob zaključku zaslišanja obdolžencu izjavi, da obstoji utemeljen sum in da bo uvedla preiskavo, ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost. Ustno naznanjanje odločb ji dopušča 116. člen ZKP. V spisu je že bil zapisnik o osumljenčevem zaslišanju na policiji v prisotnosti njegovega zagovornika (procesno veljaven dokaz), zato bi glede na določbo 2. odstavka 169. člena ZKP preiskovalna sodnica lahko odločila o zahtevi za preiskavo tudi brez zaslišanja obdolženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnil zahtevo za izločitev preiskovalne sodnice A. A., okrožne sodnice svetnice v zadevi IV Kpr 215/2015. 2. Zoper sklep so vložili pritožbo osumljenčevi zagovorniki zaradi kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagali so spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice ugodi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani povsem pravilna in zakonita.

5. Iz podatkov kazenskega spisa, predvsem pa iz prepisa zvočnega snemanja osumljenčevega zaslišanja izhaja, da je preiskovalna sodnica prisotnemu zagovorniku dovolila, da je podal pripombe ter celo dokazne predloge predno je osumljenec začel podajati zagovor, pa čeprav Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tega ne predvideva. Iz prepisa tudi izhaja, da je preiskovalna sodnica osumljenca po tem, ko je navedel, da bo podal zagovor le glede prvega kaznivega dejanja, podučila, da ga bo zaslišala glede obeh kaznivih dejanj (pred tem je bil poučen o svojih pravicah kot obdolženec), da bo na podlagi dokumentacije v spisu odločila o obstoju utemeljenosti suma (ali bo preiskavo uvedla sama ali pa zahtevala odločitev senata) in šele takrat bo lahko zahtevala določene dokaze od oseb, ki niso stranke v postopku. Zatem je osumljenec v spis vložil sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 3612/2011 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1628/2013, na kateri se je v zagovoru tudi skliceval. Po prosto podanem zagovoru je osumljenec tudi odgovarjal na vprašanja sodnice. Ko je bilo zaslišanje v zaključni fazi in je osumljenec navedel, naj preiskovalna sodnica „vpraša GPG, naj pokaže originalno pogodbo, ki ni v notarskem zapisu“, je preiskovalna sodnica odgovorila da bo (to storila), ko bo uvedla preiskavo. Na vprašanja prisotnega zagovornika ali je njena odločitev, da bo uvedla preiskavo, že jasna, pa je preiskovalna sodnica odgovorila, da meni, da je podan utemeljen sum. Pojasnila je še, da so na koncu zaslišanja. Zagovornik pa je takoj podal predlog za njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi bila vnaprej opredeljena.

6. Glede na zgoraj opisano kronološko dogajanje zaslišanja, se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je preiskovalna sodnica šele ob zaključku zaslišanja osumljencu naznanila, da bo uvedla preiskavo glede kaznivih dejanj, zaradi katerih je bila ta zahtevana. Istočasno je pojasnila, katere pripombe oz. pritožbe se podajajo ustno na zapisnik, katere pa pisno s posebno vlogo. Preiskovalna sodnica je ravnala v okviru zakonskih pooblastil, ki jih ZKP določa v členih 169 in 116. Predsednik sodišča je pravilno ocenil, da zagovornik z očitki, ki so se nanašali na vodenje postopka, medtem ko morebitnih drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice, ni navedel, ni izkazal okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice. Presojal je vse navedbe, ki jih je zagovornik navedel v zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice.

7. Zmotno je razlogovanje pritožnikov, da je bistvo zahteve po nepristranskosti sodišča v tem, da preiskovalni sodnik o uvedbi preiskave odloča zgolj na podlagi zahteve za preiskavo, zagovora obdolženca in „ostalih razpolaganj obrambe“. Določbe člena 169 ZKP so jasne. Preiskovalni sodnik izda sklep o preiskavi, če oceni, da so izpolnjene vse procesno pravne in materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave. Med temi je tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se ga bremeni. Ali je podan utemeljen sum, torej zadostna stopnja verjetnosti, presodi preiskovalni sodnik na podlagi dokaznega gradiva, ki mu ga je poslal državni tožilec in zagovora obdolženca. V predmetni zadevi je k zahtevi za preiskavo priložena obširna dokumentacija ter tudi uradni zaznamki o razgovorih s številnimi osebami. Osumljenec je bil na policiji zaslišan ob prisotnosti zagovornika po 148.a členu ZKP. Takšno zaslišanje je procesno veljaven dokaz. Drugi odstavek 169. člena ZKP pa v primerih, ko je že bilo opravljeno tako zaslišanje, celo dopušča, da se izda sklep o uvedbi preiskave tudi brez zaslišanja obdolženca pred preiskovalnim sodnikom, če preiskovalni sodnik oceni, da ponovno zaslišanje ni potrebno. Okoliščine, da je bila preiskovalna sodnica natančno seznanjena z vsemi podatki in dokazi, ki so bili zbrani v predhodnem postopku in so priloga k vloženi zahtevi za preiskavo, vključno z z zagovorom osumljenca po 148.a členu ZKP, pa pomenijo le to, da se je na zaslišanje skrbno pripravila, ne pa, da je bila vnaprej opredeljena. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi se preiskovalna sodnica pred zaslišanjem morala seznaniti z dokazi, katere bodo zagovorniki naknadno vložili v spis. V izjavi podani na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP je preiskovalna sodnica pravilno pojasnila, da odloča na podlagi zahteve za preiskavo ter k njej priloženih dokazov in po zaslišanju osumljenca. Sodišče druge stopnje dodaja, da je predlaganje dokaznih predlogov s strani obrambe bilo smiselno šele po tem, ko je preiskovalna sodnica naznanila, da bo uvedla preiskavo. Ustno naznanjanje odločb pa ji dopušča 116. člen ZKP.

8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je predsednik sodišča opravil test nepristranskosti oz. pristranskosti preiskovalne sodnice. Zmotno je stališče pritožnikov, da izpodbijani sklep nima razlogov, prav tako pa je neutemeljeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-799/2013. Subjektivni pristop je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, objektivni pristop pa ali je sodnik sodil na način, ki izključuje kakršen koli dvom v njegovo nepristranskost. Okoliščina, da je preiskovalna sodnica ob zaključku zaslišanja pojasnila, da obstoji utemeljen sum ter da bo uvedla preiskavo zoper obdolženca, ne zadošča za dvom o njeni nepristranskosti. Pritožbeni očitek, da predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani njihove zahteve za izločitev preiskovalne sodnice ni presojal tudi z vidika subjektivnega elementa nepristranskosti, ni utemeljen. Preiskovalna sodnica je, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, postopala skladno z določili ZKP. Okoliščina, da je ob zaključku zaslišanja naznanila, da obstoji utemeljen sum ter da bo uvedla preiskavo, pa predstavlja del odprtega sojenja. Povsem zmotno pa je stališče pritožnikov, da bi preiskovalna sodnica o uvedbi preiskave lahko odločala le na podlagi „gole“ zahteve za preiskavo (brez priloženih podatkov in dokazov) in na podlagi obdolženčevega zagovora.

9. Glede na zgoraj navedeno, so bili razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njihovo pritožbo zavrnilo.

10. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bila zahteva njegovih zagovornikov za izločitev preiskovalne sodnice, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.