Jedro

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog državne tožilke, da bi prebralo zapisnike o zaslišanju treh tujcev, ki so bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih opravil pred dežurno preiskovalno sodnico, saj obdolženi v tistem času še ni imel zagovornika. Sodišče prve stopnje tako sodbe ni oprlo na izpovedbe navedenih prič, saj gre za obremenilne priče, ki so bile na sodišču zaslišane brez prisotnosti obtoženčevega zagovornika. Ker sodišče na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena, drugim odstavkom 67. člena in drugim odstavkom 70. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnike o izjavah tujcev, ker so bili le-ti zaslišani brez navzočnosti zagovornika. Ti zapisniki ne predstaljajo nezakonitih dokazov v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, saj niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin niti ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Ker pa ob zaslišanju tujcev obtožencu ni bilo omogočeno zaslišanje tedaj obremenilnih prič s pomočjo zagovornika, je bila odločitev prvostopnega sodišča, da na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje in ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen 4 leta zapora ter stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo mora obtoženega plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obtožencu je izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 24. 9. 2022 od 8.55 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku, kot je uvodoma navedel, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi storil kaznivo dejanje prepovedano prehajanje meje in ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

5. Uvodoma pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listinskih dokazov ter izpovedbah v postopku in med samo listinsko dokumentacijo, predvsem nanašajoč se na izpovedbe prič, ki so bile udeležene v obravnavanem dejanju. Te pritožbene navedbe je razumeti kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba v tem delu ni substancirana s konkretnimi podatki, za katere listinske dokaze gre in izpovedbe katerih prič ter v katerih delih teh izpovedb naj bi se zatrjevana nasprotja izrazila in na katera odločilna dejstva naj bi se nanašala. Zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče pritožbeno preizkusiti.

6. Trditev, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano predvsem iz razloga, ker se je predkazenski postopek izvajal v odsotnosti obtoženčevega zagovornika, prav tako ni konkretizirana. Pravica obtoženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica (druga alineja 29. člena Ustave, prvi odstavek 12. člena ZKP, točka c tretjega odstavka 6. člena EKČP in točka d tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Obtoženi ima (med drugim) pravico, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo (materialna obramba) in da se brani z zagovornikom (formalna obramba). Gre za pravico do strokovne pomoči, ki jo lahko nudi le zagovornik, s čimer je obtožencu zagotovljeno uresničevanje drugih ustavnih pravic. S formalno obrambo se obtožencu zagotavlja dejanska enakopravnost z nasprotno stranko postopka (enakost orožij), zato je bistven element obtoženčeve pravice do poštenega sojenja. Hkrati pa omogoča, da kazenski postopek poteka kontradiktorno. Na podlagi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženčeve pravice, povezane s formalno obrambo, niso bile med postopkom kršene. Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje z dne 24. 9. 2022 je razvidno, da je bil obtoženec v skladu z Zakonom o kazenskem postopku o pravici do zagovornika poučen že ob odvzemu prostosti in pridržanju dne 24. 9. 2022 ob 9.00 uri v kraju ... Navedena odločba mu je bila ustno prevedena in vročena ob 14.55 uri, pri čemer nanjo ni imel pripomb (listna št. 9 do 11). Ravno tako je bil o tem poučen pred izjavo, ki jo je podal kot osumljenec dne 25. 9. 2022 (listna št. 43 do 44), pri čemer v obeh primerih zagovornika ni zahteval, podpis vročitve pa je v obeh primerih odklonil. Ob privedbi k dežurni preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Celju dne 26. 9. 2022 je bil obtoženi ponovno poučen o pravici do zagovornika, pri čemer je izjavil, da si zagovornika sam ne bo vzel, zato mu je sodišče zagovornika postavilo po uradni dolžnosti, kot je to razvidno iz sklepa predsednice sodišča opr. št. Su 11/2022 z dne 26. 9. 2022. 7. Trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki obtoženca niso prepoznale, je protispisna. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je svojo odločitev o dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja oprlo na izpovedbe prič B. B., C. C. ter policistov D. D., E. E., F. F. in G. G. ter kriminalista H. H. Nadalje je svojo odločitev oprlo na številne listinske dokaze, zlasti na Poročilo o preiskavi NFL z dne 25. 9. 2022 ter odgovor NFL v dopisu z dne 20. 1. 2023, Poročili o preiskavi NFL z dne 9. 1. 2023 in z dne 25. 1. 2023, zapisnik o ogledu kraja dejanja z dne 24. 9. 2022 in priložene fotografije kraja prometne nesreče, nadalje na podatke, ki jih je posredoval Europol preko sistema Siena za izmenjavo informacij (listna št. 45 in 46 s prevodom), uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja Policijske postaje Žalec z dne 24. 9. 2022 ter na predložene registracijske liste, ki se nanašajo na devet tujcev, državljanov Bangladeša, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo (priloge A1 do A19). Vse naštete dokaze je temeljito dokazno ocenilo in na podlagi le-teh podalo zaključek o dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja tako v objektivnem, kakor tudi v krivdnem pogledu.

8. V okviru nujnih preiskovalnih opravil tekom predkazenskega postopka so bili pred dežurno preiskovalno sodnico zaslišani kot priče trije tujci, ki so se v času obravnavanega kaznivega dejanja nahajali v vozilu, ki ga je vozil obtoženi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog državne tožilke, da bi prebralo zapisnike o zaslišanju prič I. I., J. J. in K. K. Dokazni predlog je, kot je razvidno iz točk 26 obrazložitve sodbe, zavrnilo v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 57562/2020, saj tudi v konkretnem primeru obtoženi v času, ko so bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani navedeni tujci, še ni imel zagovornika. Sodišče prve stopnje tako sodbe ni oprlo na izpovedi navedenih treh prič, torej jih ni uporabilo kot dokaz v kazenskem postopku, saj gre za obremenilne priče, ki so bile na sodišču zaslišane brez prisotnosti obtoženčevega zagovornika. Ker sodišče na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, s tem tudi ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena, drugim odstavkom 67. člena in drugim odstavkom 70. člena ZKP.

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnike o izjavah tujcev, ker so bili le-ti zaslišani brez navzočnosti zagovornika. Ti zapisniki ne predstavljajo nezakonitih dokazov v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, saj niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin niti ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Ker pa ob zaslišanju tujcev obtožencu ni bilo omogočeno zaslišanje zanj obremenilnih prič s pomočjo zagovornika, je bila odločitev prvostopnega sodišča, da na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, pravilna in zakonita.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da bi zaslišalo kot priče vseh devet tujcev, ki jih je obtoženi prevažal v avtomobilu v času storitve kaznivega dejanja. Navedeni dokazni predlog obrambe je sodišče prve stopnje zavrnilo po tem, ko je pri Policijski upravi Celje pridobilo podatke, da se navedene osebe nahajajo v tujini in da njihovo bivališče ni znano (listna št. 522) ter so tako sodišču za zaslišanje nedosegljive. Nadalje pa je navedeni dokazni predlog sodišče zavrnilo tudi zato, ker je ocenilo, da predlog, v smislu dokazovanja ali so obtožencu ali komurkoli drugemu dali denar, glede na vsebino modificirane obtožnice, ki obtožencu prejema plačila ne očita, ni relevanten.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 22 in 23 prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov ocenjuje, da je obtožencu dokazan tudi posebni namen pri izvršitvi kaznivega dejanja, to je ravnanje z namenom pridobiti premoženjsko korist zase. Čeprav je obtoženi tekom postopka zatrjeval, da zato ni nobenih dokazov, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v točki 23 prepričljivo obrazložilo tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je obtožencu dokazano, da je prevoz tujcev opravljal z namenom pridobiti premoženjsko korist. Te konkretne okoliščine se kažejo najprej v dejstvu, da je skupaj s sostorilcem v Slovenijo prišel zgolj in samo zaradi izvedbe prevoza devetih tujcev, ki jim je bilo skupno to, da so vsi državljani Bangladeša. Iz Republike Litve se je do kraja P. pripeljal po najkrajši poti, iz česar gre sklepati na dejstvo, da je bil njihov skupni prevoz vnaprej načrtovan in dobro organiziran. Obe izpostavljeni okoliščini, ob dejstvu, da je obtoženi brez zaposlitve, da je po lastnih besedah v Litvi prejemal le denarno socialno pomoč v višini 200,00 EUR in da je bil v preteklosti zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami, že pravnomočno obstojen, da je za prevoz uporabil neregistrirano in iz prometa odjavljeno vozilo, na katerem so bile nameščene madžarske registrske tablice, ki niso pripadale vozilu, da je bilo vozilo zadaj zatemnjeno in na ta način od zunaj prikrito, da se v vozilu prevaža devet tujcev na način, ki ni namenjen prevozu oseb, je prepričljiv in logičen zaključek prvostopnega sodišča, da je prevoz, ki je sicer glede na oddaljenost in trajanje nedvomno povezan tudi z določeno stopnjo tveganja in materialnimi stroški, opravljal v pričakovanju premoženjske koristi oziroma plačila. Teh prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje tako ne more ovreči zatrjevanje v pritožbi, češ da gre zgolj za sklicevanje na splošno znana dejstva, da naj bi prevoz tujcev pomenil dobičkonosni posel, ne dokazuje pa nobenega dejstva, da naj bi obtoženi prejel plačilo v neugotovljeni višini. Obtožencu se kaj takšnega v obtožbi niti ni očitalo. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja očitek, da je obtoženi prevoz nedvomno opravljal z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in ne, da je premoženjsko korist dejansko tudi prejel. Ta očitek pa je sodišče v dokaznem postopku na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je prepričljivo obrazložilo, ugotovilo z gotovostjo.

12. Tako zatrjevana kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po presoji pritožbenega sodišča, ni podana.

13. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo ustrezno kazensko sankcijo, v kateri je ustrezno ovrednotilo tako težo kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno ter osebnost obtoženca. Obrazložilo je tako olajševalne kot obteževalne okoliščine in v okviru predpisane kazni obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju 4 let ter stransko denarno kazen 1.000,00 EUR, ki jo mora obtoženi plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečeno zaporno kazen je sodišče prve stopnje obtožencu v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo tudi čas pridržanja in pripora od 24. 9. 2022 do 8.55 ure dalje. Ustrezno pa je obrazložilo tudi izrek stranske kazni izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije v času trajanja štirih let. 14. Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa potrjena.

15. Čeprav obtoženi s pritožbo ni uspel, ga je višje sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, pri čemer je tako odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.