Jedro

Prispevek dediča iz 32. člena ZD mora bistveno odstopati od običajne pomoči, ki je v navadi med člani družinske skupnosti na zapustnikovi kmetiji, kjer se njihovo delo in koristi medsebojno prepletajo. Pravno pomembno je, kateri so bili bistveni (večji) prispevki dediča in katere so bile njegove bistvene koristi zaradi skupnosti življenja z zapustnikom. Prispevke dediča v smislu 32. člena ZD je treba poračunavati s koristmi iz zapustnikovega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za izločitev 1/3 zapustnikovih nepremičnin iz zapustnikovega premoženja, ki je temeljil na 32. členu ZD. Ugotovilo je, da je tožnik solastnik določenih premičnin do ½, ki se v tem obsegu izločijo iz zapustnikovega premoženja (prvi odstavek točke I/2). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da je solastnik določenih premičnin do ½ in da se v tem obsegu izločijo iz zapustnikovega premoženja (drugi odstavek točke I/2). Prvo sodišče je zavrnilo tudi toženčev tožbeni zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja izloči polovica njegovih nepremičnin na podlagi 32. člena ZD. Ugotovilo je, da v zapuščino ne spadata dva kardana za priključke strojev, ki sta last toženca (prvi odstavek točke II/2) in zavrnilo toženčev zahtevek, da v zapuščino ne spada motorna žaga Husquarna (drugi odstavek točke II/2). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve o njegovem tožbenem zahtevku, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba postavlja tožnika v enak položaj, v kakršnem bi bil, če bi samo skupaj živel z zapustnikom, delal in prispeval pa ničesar. Sodišče je zaključilo, da je vse, kar je vložil ali naredil, tako ali drugače konzumiral v času življenja z zapustnikom. Takšno gledanje je napačno, saj za poračunavanje koristi ni podlage v zakonu. Ne glede na to vrednost tožnikove pomoči bistveno presega vrednost koristi, česar pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Sodišče ugotavlja, da je bil zapustnik vse do smrti dobrega zdravja, čeprav podatki v spisu kažejo drugače. Sodišče ugotavlja, da je tožnik upravljal nove stroje. Pri košnji s kosilnico je zapustnik odmetaval travo, kar je pomožno opravilo. Tožnik je imel večjo vlogo pri modernizaciji kmetije, kot mu jo pripisuje sodišče. Opustitev neposrednega zaslišanja in neposredne izvedbe ostalih dokazov, kar je sicer kršitev določb ZPP, je povzročila, da je sodišče prišlo do napačnih dejanskih ugotovitev. Tožniku sta ves prosti čas in prihranjeni dohodek ostala za delo in vlaganja. Sodišče je pozabilo, da se je obseg kmetije zapustnika ohranil zaradi tožnikovega dela. Ni sporno, da je tožnik do leta 1981 brezplačno bival na kmetiji, kjer je imel tudi drugo oskrbo. Vendar bi to užival tudi v primeru, če na kmetiji ne bi nič delal in bi ves prosti čas porabil izključno zase. Sodišče je ocenjevalo zgolj vlaganja v premične in nepremične stvari, delu tožnika, ki mu gredo zasluge, da se je kmetijsko gospodarstvo ohranilo kot celota in da kmetija ni propadla, pa ne da zaslužene teže. Ni umestno govoriti o tem, da mora biti pomoč potomca znatnejša. Čeprav je tožnik pravočasno zatrjeval, da bi brez njegovega prispevka kmetija propadla ali vsaj zelo nazadovala, prvo sodišče o tem molči. Sodišče je zreduciralo tožnikovo vlogo do te mere, da jo izenači s koristmi. Tožnik je delal na zapustnikovi kmetiji od 24. do 40. leta starosti. Skrbel je za tehnične posodobitve. Zapustnikova žena je bila slabega zdravja, zapustnik pa ni znal upravljati novih strojev. Njegova osebna pomoč staršema ni pomenila le voženj k zdravniku. Prehranjeval se je predvsem v službi, prostorov mu ni nihče čistil, uniformo je dajal čistiti v čistilnico, ker je bila mati bolna, pa je tudi večino gospodinjskih opravil opravil sam. Sodišče ni upoštevalo, da na zapustnikovi kmetiji ni bilo nobenega napredka do leta 1968. Tožniku je bilo obljubljeno, da bo kmetija njegova, zato je na njej delal, kot da je že lastnik. Ugotovitve o delazmožnosti tožnikovih staršev je prvo sodišče napravilo brez neposrednega zaslišanja strank in prič, kar je kršitev določb postopka, posledično pa je prišlo tudi do napačnih ugotovitev. Tožnik je opisal svojo pomoč staršem. V času daljših odsotnosti matere je namesto nje kuhal očetu, za mater pa je v Avstriji nabavljal posebne povoje, za kar je porabil devize. Brez opore je zaključek, da je bil tožnik do 40. leta deležen celotne oskrbe s strani staršev. Pode je ribal tožnik, prav tako je pral pred nabavo pralnega stroja, tudi krpal si je sam. Napeljal je vodovod, zgradil odtoke in napeljal elektriko. Za stroške bivanja je prispeval tudi v denarju. Zemljišče za hišo tožnika ne sodi v sklop koristi, saj gre za darilo, ki se bo obravnavalo v zapuščinskem postopku. Druge pomoči pri gradnji ni prejel. Stroške za uporabo elektrike in vode od stare hiše je poravnal. Delal je celo leto, ne pa le ob sezonskih delih. Nabava strojev je bila izključno tožnikova zasluga. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da vrednost tožnikovega prispevka v obliki vlaganj v nepremičnine ni izračunljiva. Ni jasno, kateri je tisti majhni delež vzdrževalnih del tožnika. Nesprejemljiv je zaključek, da so objekti vzdrževani za silo. Napeljava vode in elektrifikacije sta pomembna posega. Tožnik je poskrbel tudi za odvajanje meteorne vode z vseh objektov ter usposobil hlev za oddajo mleka. Obnovil je fasado stare hiše. Zamenjal je gnile lesene pode in razpadajoča vrata. Zato je neživljenjski zaključek, da primerjava tožnikovega dela in sredstev s prejetimi koristmi ne daje podlage za izločitveni zahtevek. Ni utemeljenega razloga, da se tožnika postavlja v položaj, v kakršnem bi bil, če ne bi prispeval ničesar, ampak samo užival koristi. Obrazložitev je v več točkah pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec se pritožuje, kot sam navaja, zoper odločitev v drugem in tretjem odstavku I. točke in zoper III. točko izreka sodbe prvega sodišča, čeprav iz vsebine pritožbe smiselno izhaja, da izpodbija odločitev v prvem odstavku točke I/2, v točki II/1 in v III. točki izreka sodbe. Pritožbenih razlogov posebej ne navaja, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in v izpodbijanih delih razveljavi sodbo prvega sodišča ter mu vrne zadevo v tem obsegu v novo odločanje. Navaja, da je vse kmetijske stroje, razen tistih, za katere ima račune sam, kupil oče in so zato očetova lastnina. Toženec je kupil traktorsko škropilnico, trosilec gnoja, predsetvenik in nakladalko za seno, kar ni zajeto v ugotovitvi toženčeve lastnine. O strojih in kuhinjski opremi je sodišče porabilo za svojo odločitev nesorazmerno veliko časa, ker niso upoštevani dokazi. Pomoč staršem s strani otrok je v skupnem gospodinjstvu samoumevna. Prvo sodišče ni upoštevalo toženčevega prispevka v okviru dela na kmetiji. Vzdrževal je kmetijske stroje, pri čemer je kupil tudi nov traktorski motor. Cenilec gradbene stroke je napačno vrednotil prispevke pravdnih strank. Tudi sodišče ni upoštevalo toženčevega prispevka v okviru del v hlevu, na lopi za kmetijske stroje in na kozolcu z lopo. Vse je bilo narejeno še pred očetovo smrtjo. Lopa in kozolec z lopo se morata upoštevati kot toženčev prispevek. Zahteva ponovno cenitev prispevkov obeh strank. Prvo sodišče je napačno odločilo o pravdnih stroških.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvo sodišče je svojo ugotovitev, da nobena pravdna stranka ni dokazala takšnega prispevka, ki bi utemeljeval izločitev prispevku ustreznega dela iz zapustnikovega premoženja v smislu 32. člena ZD, sprejelo na podlagi dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. V okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage vsake pravdne stranke je prvo sodišče pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, ki so narekovala zavrnitev izločitvenih zahtevkov obeh pravdnih strank. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu jasni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je v bistvenem zajet tudi odgovor na pritožbeni kritiki odločitve prvega sodišča. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju dodaja le še naslednja pojasnila.

7. Za priznanje prispevka iz 32. člena ZD ni pravno pomembno vsakršno vlaganje oziroma sodelovanje dediča pri zapustnikovem pridobivanju. Enkratna vlaganja v posamezne stvari, njihovo občasno vzdrževanje ali izboljšave posameznih stvari še ne utemeljujejo priznanja zahtevka iz 32. člena ZD. Bistveno je, da gre za stalne in znatne prispevke dediča, ki se nanašajo na zapustnikovo premoženje v daljšem obdobju, pri čemer mora v takšnem primeru, kot je obravnavani (zapustniku in njegovi ženi sta po ugotovitvah prvega sodišča v določenih obdobjih pomagali z delom obe pravdni stranki kot njuna sinova in edina zakonita dediča), prispevek dediča pomembno presegati vrednost koristi, ki jih je bil deležen iz zapustnikovega premoženja. Prispevek dediča iz 32. člena ZD mora bistveno odstopati od običajne pomoči, ki je v navadi med člani družinske skupnosti na zapustnikovi kmetiji, kjer se njihovo delo in koristi medsebojno prepletajo. Pravno pomembno je, kateri so bili bistveni (večji) prispevki dediča in katere so bile njegove bistvene koristi zaradi skupnosti življenja z zapustnikom. Prispevke dediča v smislu 32. člena ZD je treba poračunavati s koristmi iz zapustnikovega premoženja in je drugačno tožnikovo stališče materialnopravno zmotno.

8. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnikova trditvena podlaga (kolikor je bila podana pravočasno, do konca prvega naroka 23. 6. 2005) ne daje zadostne opore za priznanje njegovega izločitvenega zahtevka. V tožbi je pavšalno trdil, da je delal tudi najtežja dela na kmetiji (ni pojasnil, za kakšna dela je šlo, v kakšnem obsegu in na katerih nepremičninah ter kakšen je bil rezultat tega dela). V hiši je s starši izvedel določene izboljšave (napeljava vodovoda v kuhinjo, 20 m2 je bilo ometanih z malto in nato fasada obnovljena, prostori v hiši so bili pobeljeni). Vodovodna napeljava z odtoki je bila izvedena tudi v hlevu in na dvorišču, v hlevu je bil obnovljen zidni omet, v hlevu so betonirali 50 m2 tal, pred hlevom pa še 20 m2 vhodnega dela. Tožnik je izvedel elektroinstalacijo v hlevu, v skednju in stanovanjskih prostorih. Tožnik je trdil še, da je uporabljal svoje vozilo tudi za prevoz mleka in krmil (brez podrobnejših pojasnil) in da je uporabljal in vzdrževal kmetijsko mehanizacijo (katero in v kakšnem obsegu tudi ne pojasni). V pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 1997 je tožnik trdil, da je vsako leto napravil drva za kmečko peč in štedilnik na drva. Tožnik je še pavšalno zatrjeval (v tožbi ter pripravljalnih vlogah z dne 28. 1. 1997 in 16. 11. 2000), da je finančno prispeval pri nabavi kmetijske mehanizacije, da je staršema pomagal tudi z denarjem, da je pri bivanju staršev pomagal tudi s svojim zaslužkom in da njegova hrana in bivanje nista bila zastonj. Do konca prvega naroka tožnik ni podal nobenih drugih (konkretiziranih in relevantnih) trditev. Vse tisto, kar tožnik v pritožbi še zatrjuje kot svoj prispevek poleg doslej povedanega, je zato kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevno (pri odstavek 337. člena ZPP).

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik imel v času bivanja pri starših (od leta 1965 do leta 1981) brezplačno bivanje, hrano in gospodinjsko oskrbo. Tožnik ni dokazal svojih neobrazloženih trditev, da je iz tega naslova staršema prispeval v denarju. V pritožbi sam najprej priznava, da je do leta 1981 brezplačno bival na kmetiji, kjer je imel tudi drugo oskrbo. V nadaljevanju sicer trdi drugače (da je v denarju prispeval za stroške bivanja), vendar s takšno neprepričljivo in neargumentirano trditvijo tožnik ne more ovreči omenjene ugotovitve prvega sodišča o brezplačnem bivanju tožnika pri starših. Tožnik tudi ni dokazal, da bi finančno prispeval pri pridobivanju zapustnika.

10. Že izkustveno gledano in po naravi stvari same je imel tožnik znatno korist od brezplačne uporabe zapustnikovih nepremičnin. S stanovanjem in stroški bivanja ni imel nobenih izdatkov, prav tako ne s hrano, pridelano doma, in gospodinjsko oskrbo. Teh koristi je bil tožnik deležen ves čas bivanja pri starših (16 let).

11. Primerjalno vrednotenje pomena tožnikovega pravočasno zatrjevanega prispevanja k pridobivanju zapustnika s tožnikovimi koristmi, ki jih je bil deležen iz zapustnikovega premoženja, že na prvi pogled pokaže, da tožnikov prispevek ni mogel presegati njegovih koristi in da je šlo za vzajemno pomoč, ki je običajna med člani družinske skupnosti na kmetiji. Tožnikov zahtevek v smislu 32. člena ZD zato ni utemeljen.

12. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo tudi toženčev zahtevek iz tega naslova. Ob ugotovitvi, da toženec ni niti zatrjeval in izkazal skupnosti življenja z zapustnikom, je bil njegov tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti (neobstoj enega od pogojev za utemeljenost izločitvenega zahtevka iz 32. člena ZD) pravilno zavrnjen že iz tega razloga.

13. O traktorski škropilnici, trosilcu gnoja, predsetveniku in nakladalki za seno je bilo pravnomočno razsojeno že v prvem postopku (sodba I P 454/1996 z dne 22. 5. 2009 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3550/2010 z dne 21. 3. 2012), zato so toženčeve pritožbene navedbe v tem pogledu brezpredmetne. V ostalih delih (kolikor se pritožbi nanašata na odločitev prvega sodišča o usodi posameznih premičnin) sta pritožbi pravdnih strank neobrazloženi, zato ne terjata pritožbenega preizkusa izven okvira po drugem odstavku 350. člena ZPP. V tem pogledu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

14. Vsaka pravdna stranka je v sporu uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega tožbenega zahtevka, zato je prvo sodišče pravilno odločilo, da vsaka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165.člena ZPP).