Jedro

Odlok o kategorizaciji občinskih cest je namenjen nedoločenemu krogu pravnih in fizičnih oseb in torej ne ureja posamičnega razmerja. Zato ima naravo splošnega in ne posamičnega akta. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma zakoni pa je stvarno pristojno Ustavno sodišče. Ker odločanje o sporu ne pada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS št. 105/2006) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo zoper Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini ...

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z Odlokom kategorizirala javne ceste, pri čemer je za tožnika sporna javna pot. Menilo je, da bi bilo po četrtem odstavku 1. člena ZUS upravno sodišče lahko stvarno pristojno za obravnavo predmetne tožbe, saj po navedeni določbi odloča Upravno sodišče tudi o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Ker pa je bila tožba vložena šele v letu 2006, torej prepozno, jo je moralo sodišče zavreči. Po prvem odstavku 26. člena ZUS je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Po drugem odstavku 21. člena ZUS pa prične rok za vložitev tožbe zoper akte iz četrtega odstavka 1. člena ZUS (torej zoper splošne akte, ki urejajo posamična razmerja) teči z objavo akta.

3. Tožnik v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni povzeto resnično dejansko stanje in je sodišče napačno uporabilo tako materialne kot procesne predpise. Upravno sodišče je izpodbijani sklep vezalo na določbe Zakona o upravnem sporu iz leta 1997, za katerega pa je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo. Upravno sodišče ni izvedlo zaslišanja in ni dalo možnosti za izjavo, s čimer je prekršilo načelo kontradiktornosti in materialne resnice. Pritožnik ni bil prisoten na seji Občinskega sveta Občine ... dne 8. 4. 1999, na kateri je bil sprejet Odlok, kakor tudi vse do sredine leta 2006 ni imel vpogleda v Medobčinski uradni vestnik št. 16 iz aprila 1999, kjer je bil Odlok objavljen, saj sploh ni vedel, da je bil izdan. Do sedaj mu ni bil nikoli uradno vročen, ker pa ni imel internetne povezave, tudi ni mogel pogledati na spletne objave teh aktov. Zato zanj ne more veljati zastaralni rok od dneva objave akta. Iz navedenega razloga podaja v predpisanem roku predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je z navedenim dejanskim stanjem izkazal utemeljenost tega predloga, z vložitvijo tožbe pa je tudi že izvršil zamujeno dejanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti aktov organov lokalne skupnosti, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Obravnavani Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini ... je namenjen nedoločenemu krogu pravnih in fizičnih oseb, saj določa občinske ceste po njihovih kategorijah in namenu uporabe glede na vrsto cestnega prometa, ki ga prevzemajo, ter torej posamičnih razmerij ne ureja. Zato ima naravo splošnega in ne posamičnega akta. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma zakoni je po določbi četrte alineje prvega odstavka 160. člena Ustave RS in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in 64/01) stvarno pristojno Ustavno sodišče. Ker odločanje o obravnavanem sporu ne spada v sodno pristojnost, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči na podlagi 1. točke prvega odstavka 34. člena ZUS in ne na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, kar pa na pravilnost same odločitve, da se tožba zavrže, nima vpliva.

6. Pritožnik je šele v pritožbenem postopku skupaj s pritožbo vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odloča v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZUS-1 sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju. Ker se predlog za vrnitev v prejšnje stanje nanaša na tožbo, pritožbeno sodišče o predlogu ni posebej odločalo. Ta predlog pa je brezpredmeten, saj je pravilen razlog za zavrženje tožbe ta, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, ne pa prepoznost tožbe.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi.