Jedro

Zahteve po prisotnosti dveh oseb ob izvedbi preizkusa ni mogoče obravnavati formalistično, ampak v skladu z namenom, da se preizkus izvede objektivno in pravilno in se tudi rezultati v zapisnik vnesejo pravilno, skratka da dvoma v to, kaj je pokazal alkotest, ni.

Ker sodišči rezultata preizkusa nista upoštevali oziroma dokazov, s katerimi ga je tožena stranka želela dokazati, ni izvedlo, sta toženi stranki odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu prvega odstavka I. a točke izreka (glede božičnice za leto 2013 in 2014) ter v delu II. točke izreka (glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in regresa za letni dopust) in sodba sodišča prve stopnje v I., VII. in delu VIII. točke izreka (glede božičnice za leto 2013 in 2014) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (datuma ni navedlo), ki jo je tožena stranka podala tožniku. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o zahtevkih za reintegracijo in izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja, vendar je ta del odločitve sodišče druge stopnje (razen dela o izplačilu regresa za letni dopust in božičnice) razveljavilo. Predmet odločanja v revizijskem postopku je tako le odločitev o (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevku za izplačilo regresa in božičnice.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker v postopku ni bilo dokazano, da je bil tožnik na delu dne 12. 9. 2013 pod vplivom alkohola. Preizkus alkoholiziranosti z alkotestom namreč ni bil izveden na način, ki ga je tožena stranka sama določila v svojem internem aktu, zato rezultatov alkotesta ni upoštevalo. Priče, ki naj bi izpovedale, da je tožnik kazal zunanje znake alkoholiziranosti, pa so izpovedovale tako različno, da sodišče ni moglo napraviti nedvomnega zaključka, da je bil tožnik pod vplivom alkohola. V dvomu je zato odločilo v tožnikovo korist. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Poudarilo je, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo rezultatov alkotesta, ker preizkus ni bil izveden v skladu s pravili, ki jih je določila tožena stranka sama. Glede pritožbenih očitkov o nepravilni in pomanjkljivi dokazni oceni (pretežni del pritožbe je šel v to smer) je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ob različnih izpovedih prič glede zunanjih znakov alkoholiziranosti prepričljivo pojasnilo svojo dokazno oceno, na podlagi katere je štelo za nedokazano dejstvo, da je bil tožnik na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Bistvenih kršitev v zvezi z oceno izvedenih dokazov ni ugotovilo. Odločitev o pravici do božičnice je v delu, ki se nanaša na leto 2013 in 2014 potrdilo, v preostalem pa delno spremenilo in zahtevek za izplačilo bodočih božičnic zavrnilo. Odločitev o izplačilu regresa za letni dopust za leto 2014 in 2015 je potrdilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ter prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče ni upoštevalo rezultata preizkusa alkoholiziranosti, saj dejstvo, da preizkus ni bil izveden v skladu z Navodili za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog, ne more biti odločilno. Nadalje meni, da sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga z zaslišanjem A. A., to je detektiva, ki je opravil alkotest. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo izpovedbo B. B., ki je tudi izpovedoval o alkoholiziranosti tožnika, rekoč, da je videl rezultat alkotesta, ki je pokazal več kot 0,00 mg/l alkohola v izdihanem zraku. Meni, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja, pa tudi, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe, saj sodišče prve stopnje navaja, da bi bilo za dokazovanje treba zaslišati tudi C. C., ki pa ga nobena stranka ni predlagala. Če je sodišče menilo, da dejansko stanje ni dovolj razčiščeno, da bi se ugotovila odločilna dejstva, bi moralo uporabiti preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1. Meni tudi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), pri čemer sta prezrli, da tožena stranka vodi politiko ničelne tolerance do dela pod vplivom alkohola. Tudi to, da je delavec že 33 let zaposlen pri toženi stranki in nekaznovan, ne more privesti do zaključka, da ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da ima tožnik pravico do božičnice. To ni pravica, ki bi zaposlenemu šla v vsakem primeru, ampak je odvisna od tega, ali jo delodajalec posameznemu delavcu prizna. Sicer pa meni, da sodišče druge stopnje niti o pravici do božičnice niti o regresu za letni dopust za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje ni upravičeno odločalo, saj je bila ugotovljena le nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o trajanju delovnega razmerja pa še ni odločeno (sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo).

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodiščema nižjih stopenj se neutemeljeno očita bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in pred njo sodba sodišča prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih. Tudi dokazna ocena je jasna in obrazložena. Razglabljanje sodišča prve stopnje, da bi bilo primerno izvesti tudi dokaz z zaslišanjem C. C., je sicer povsem nepotrebno, še več, v sodbo sploh ne sodi, vendar pa zaradi tega le-ta ni nezakonita in tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je izdelalo dokazno oceno, katere bistvo je, da glede zunanjih, vidnih znakov alkoholiziranosti zaradi različnih izpovedi ni moglo z gotovostjo zaključiti, da jih je tožnik kazal. Trije tožnikovi sodelavci in zdravstveni tehnik D. D., ki je tožnika spremljal v reševalnem avtomobilu, so izpovedali, da pri tožniku niso zaznali vonja po alkoholu oziroma vidnih znakov alkoholiziranosti, preostale priče pa so te znake zaznale. Zato je sodišče v dvomu v korist delavca naredilo zaključek, da dejstvo kazanja zunanjih znakov alkoholiziranost, tudi če so nekatere priče o njem izpovedale, ni dokazano. Revizija v tej povezavi neutemeljeno opozarja na pravilo iz 34. člena ZDSS-1, saj izvajanje dokazov po uradni dolžnosti za take primere ni predvideno.

9. Utemeljen pa je očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči namreč nista upoštevali rezultatov opravljenega alkotesta, ker preizkus ni bil opravljen v skladu z Navodili za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog (številka dokumenta VZE 12.01.ND). Preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku z napravo Dräger alkotest 6510 je izvedel pooblaščeni detektiv A. A. Ugotovljeno je bilo, da preizkusa zaradi tožnikovega zatrjevanja, da se slabo počuti in ga stiska v prsih (tožnik je sicer srčni bolnik), ni bilo mogoče izvesti v prostorih delodajalca, temveč se je izvedel v Bolnišnici Jesenice, kamor so prepeljali tožnika iz Zdravstvenega doma Jesenice.

10. Po tretjem odstavku 3. točke Navodil lahko preizkus alkoholiziranosti odredijo nadrejeni delavec, strokovni sodelavec za varstvo in zdravje pri delu ali varnostni menedžer. Pri izvedbi preizkusa mora biti navzoč delavec, ki ga je odredil in vsaj ena priča. Ugotovljeno je bilo, da je preizkus alkoholiziranosti pri toženi stranki odredil D. D., ta pa pri izvedbi alkotesta ni bil prisoten. Preizkusu je kot priča prisostvoval B. B. Revizija sicer neutemeljeno izvaja primerjavo med kršitvijo izvedbe postopka preizkusa alkoholiziranosti in relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sta kršitvi že pojmovno neprimerljivi (prva je materialno pravne, druga pa procesno pravne narave). Utemeljeno pa se zavzema za to, da odsotnost osebe, ki je odredila preizkus alkoholiziranosti, sama po sebi ne more imeti za posledico njegove neveljavnosti. Sankcija avtomatične neveljavnosti preizkusa, ne da bi bilo zatrjevano ali ugotovljeno, da je odsotnost D. D. na samo izvedbo in rezultat alkotesta kakorkoli vplivala, je namreč tudi po oceni revizijskega sodišča prestroga. Zahteve po prisotnosti dveh oseb ob izvedbi preizkusa ni mogoče obravnavati formalistično, ampak v skladu z namenom, da se preizkus izvede objektivno in pravilno in se tudi rezultati v zapisnik vnesejo pravilno, skratka da dvoma v to, kaj je pokazal alkotest, ni.

11. Ker sodišči rezultata preizkusa nista upoštevali oziroma dokazov, s katerimi ga je tožena stranka želela dokazati, ni izvedlo, sta toženi stranki odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem. To predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, razvidnem iz izreka sklepa, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno bistveno kršitev in o zadevi ponovno odloči. 12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).