Jedro

Investitorju, ki za objekt nima lokacijskega dovoljenja, urbanistični inšpektor utemeljeno izreče inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor tudi v primeru, da je objekt že zgrajen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanistične inšpekcije, s katero je ta inšpekcijski organ odločil, da morata tožnika takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo objekta tlorisne izmere 14,5 x 17,5 m, ki ga gradita na zemljišču parc. št. 685 in 689/2. Z navedeno odločbo je tudi odločeno, da morata tožnika v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 1. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter navaja, da tožnika za gradnjo objekta nista pridobila lokacijskega dovoljenja, zato je urbanistični inšpektor utemeljeno odredil ustavitev gradnje do pridobitve lokacijskega dovoljenja. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je urbanistični inšpektor odredil inšpekcijski ukrep za objekt, ki je že dokončan in v katerem tožnika stanujeta, tožena stranka navaja, da je inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 74. člena navedenega zakona mogoče izreči tudi za že zgrajene objekte. Pritožbeni ugovor, da je postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja v teku, tožena stranka zavrača, ker ne more vplivati na odločitev o stvari. Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo in navajata, da se z inšpekcijskim ukrepom odreja ustavitev gradnje objekta, ki stoji že petnajst let, v katerem tožnika stanujeta in na katerem že pet let ne izvajata nobenih del. Glede na to je ustavitev gradnje neživljenjska in neizvršljiva. Navajata še, da gradita v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Na podlagi navedene lokacijske dokumentacije je bil tudi sprožen postopek za pridobitev ustreznih dovoljenj. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), po kateri organ urbanistične inšpekcije, če ugotovi, da investitor gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi ustavitev gradnje, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnikoma lokacijsko dovoljenje za gradnjo spornega objekta ni bilo izdano, kar izhaja tudi iz njunih tožbenih navedb. Že dejstvo, da tožnika za sporni objekt nimata lokacijskega dovoljenja, je zadostna podlaga za inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 74. člena navedenega zakona. Ugovor tožnikov, da je objekt že zgrajen, da v njem stanujeta in da že pet let nista izvajala nobenih del, zato ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Tudi, če je sporni objekt že zgrajen in tožnika na spornem objektu že pet let ne izvajata nobenih del, kot trdita v tožbi, je ustavitev gradnje sicer lahko odveč, nujen pa je še vedno ukrep, ki investitorju nalaga, da v določenem roku zahteva izdajo lokacijskega dovoljenja. V zakonu ni podlage za ugovor, ki meri na to, da urbanistični inšpektor po končani gradnji ne bi smel več ukrepati in terjati, da investitor zaprosi za lokacijsko dovoljenje. Le z lokacijskim dovoljenjem se namreč doseže legalizacija gradnje.

Tožnika v tožbi še navajata, da je bila za sporni objekt izdelana lokacijska dokumentacija in da je bil na podlagi lokacijske dokumentacije sprožen postopek za izdajo ustreznih dovoljenj. Tudi če sta tožnika vložila pravilno in popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za objekt, na katerega se sporni inšpekcijski ukrep nanaša, inšpekcijski ukrep ni nezakonit. Seveda pa v tem primeru tožnikov ne morejo zadeti posledice, ki sicer zadanejo investitorja, ki po izdaji odločbe o ustavitvi gradnje v predpisanem roku ne zaprosi za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).