Jedro

Če tožeča stranka ni dokazala "neobičajnosti" zaračunane in plačane cene, ni moč sklepati, da je šlo za preplačilo. Že zato obogatitveni zahtevek ne more biti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 50.587,50 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je bila zaračunana cena za prevoz "običajna", zaradi česar tožeča stranka nima pravice terjati dela že izvršenega plačila.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (1. odst. 485. čl. ZPP). Na to posebnost je bil pritožnik opozorjen v vabilu na narok za glavno obravnavo (456. čl. ZPP in odredba na l. št. 19). Pritožbeno sodišče tako ni moglo upoštevati trditev, s katerimi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka z uveljavljanim zahtevkom terja vračilo zatrjevanega preplačila, ker naj bi bila cena za enako storitev pri drugih najmanj pol manjša. Do preplačila pa naj bi tožena stranka prišla, ker naj bi nedopustno izkoristila položaj z zadrževanjem vlečnega vozila tožeče stranke do spornega plačila. Obravnavani tožbeni zahtevek bi bilo moč kvalificirati kot obogatitven. Tožeča stranka je bila tako tista, ki bi morala dokazati, da je sploh šlo za "preplačilo" in s tem v zvezi navesti okoliščine, na podlagi katerih naj bi pridobila tudi pravico terjati povračilo "preplačila" (prim. na primer 211. čl. ZOR).

Če bi tožena stranka uveljavljala izpolnitveni zahtevek (plačilo za opravljeno storitev), bi sama morala dokazati, da je zaračunana cena običajna (2. odst. 623. čl. ZOR). V obravnavanem primeru pa je dokazno breme, da zaračunana (in plačana) cena ni bila običajna in da je šlo zato za preplačilo, na tožeči stranki (prim. zgoraj). Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem določanja običajne cene zapisalo, da bi v obravnavanem primeru na to vprašanje lahko odgovoril izvedenec (sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da predložena primerjava cen - priloga A 3, ki jo je sestavila tožeča stranka sama, dokazno ni sprejemljiva). A ni bil predlagan. V tem je tudi razlog očitani pomanjkljivosti izpodbijane sodbe o pavšalnosti ugotovitve, da je zaračunana cena običajna.

Če te ugotovitve zaradi omenjene pomanjkljivosti ne upoštevamo, pa se trditve o preplačilu izkažejo za nedokazane: sodišče prve stopnje je v razlogih zapisalo, kot je bilo že obrazloženo, da izvedenec v smeri ugotavljanja običajne cene ni bil predlagan.

Že je bilo zapisano, da za odločitev v tem sporu ni potrebna in zato tudi ni odločilna ugotovitev, da je bila zaračunana cena običajna. Zadostuje nedokazanost neobičajnosti zaračunane cene (prim. zgoraj). Pritožnik se na pomanjkljivosti izpodbijane cene v zvezi z ugotavljanjem običajne cene zato ne more uspešno sklicevati. Ker ne gre za ugotovitev o odločilnem dejstvu, uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Iz doslej razloženega pa je razviden tudi odgovor, da ni podan niti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če tožeča stranka ni dokazala "neobičajnosti" zaračunane in plačane cene, ni moč sklepati, da je šlo za preplačilo. Že zato obogatitveni zahtevek ne more biti utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).