Jedro

Zatrjevane izgube konkurenčne prednosti zaradi sklenjene pisne koncesijske pogodbe ali pričetega izvajanja koncesije (z izbranim kandidatom) ni mogoče uveljaviti kot hujšo škodljivo posledico, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1/99-11 z dne 25.2.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je pri ponovnem odločanju v zadevi z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikovo zahtevo (v postopku javnega razpisa izločenega kandidata) za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se do izdaje sodbe v upravnem sporu zaradi podeljene koncesije toženi stranki prepovedalo izvajanje kakršnihkoli aktivnosti in sklepanje ali izvajanje pogodb v zvezi z izpodbijano odločbo o podelitvi koncesije. Po oceni sodišča eventualno že sklenjena pisna koncesijska pogodba ali že pričeto izvajanje koncesije v primeru ponovne izbire koncesionarja z ničemer ne more vplivati na zatrjevano slabšo začetno pozicijo tožeče stranke. Ker tako ni izkazan pogoj nastanka hujših škodljivih posledic, je sodišče zahtevo zavrnilo.

Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeni sklep, ker meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Že začeto izvajanje koncesije na podlagi sklenjene pogodbe že zaradi same narave koncesije onemogoča ali vsaj bistveno otežuje restitucijo stanja v čas pred podelitvijo koncesije. Tudi morebitni ponovljeni novi razpis ne more mimo okoliščin, ki bi jih eventuelno že vzpostavil koncesionar na podlagi nezakonitega koncesijskega razmerja. To zahteva dodatna materialna vlaganja, da o izgubljenih dobičkih sploh ne govorimo. Začeto izvajanje koncesije v vsakem primeru predstavlja izrazito konkurenčno prednost tudi v ponovljenem postopku, izguba te prednosti pa predstavlja že samo po sebi hujšo škodljivo posledico za tožnika. Le zadržanje izvajanja koncesije in sklenitve koncesijske pogodbe omogoča preprečitev nadaljnjih škodljivih posledic in vsaj enakopraven izhodiščni položaj vseh konkurentov v primeru razveljavitve koncesijskega akta. Pritožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po razveljavitvi sklepa upravnega sodišča št. U 1/99-3 z dne 7.1.1999 (s sklepom vrhovnega sodišča št. I Up 78/99-2 z dne 11.2.1999), je upravno sodišče pritožnikovo zahtevo obravnavalo in o njej z izpodbijanim sklepom odločilo na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tudi kadar gre v upravnem sporu za zahtevo za izdajo začasne odredbe kot zahtevo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), mora biti izpolnjenih več pogojev. Med njimi je tudi verjetna izkazanost nastanka določenih posebnih okoliščin. Obstoj takšnih okoliščin je vlagatelj zahteve dolžan verjetno izkazati že v zahtevi in to tako, da te okoliščine opiše in konkretizira, poleg tega pa predloži tudi dokaze.

Pritožnik kot posebne okoliščine uveljavlja nastanek hujših škodljivih posledic in se pri tem sklicuje na oteženost vračanja v prejšnje stanje in izgubo konkurenčne prednosti. Vendar sta obe zatrjevani okoliščini pavšalni in brez dokazov, zato ju sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča že zaradi tega pravilno ni štelo za izkazan pogoj nastanka hujših škodljivih posledic. Sicer pa oba navedena elementa dejanske podlage pritožnikove zahteve po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi v konkretnem primeru niti ne moreta predstavljati kategorije hujših škodljivih posledic. Upoštevati je namreč, da vprašanje restitucije lahko nastopi kvečjemu v primeru pritožnikovega uspeha v upravnem sporu in tudi morebitni začetek izvajanja koncesije ni element kriterijev v primeru ponovnega razpisa. Zato se pritožnik pri izkazovanju pogojev ne more sklicevati na konkurenčno prednost in njene izgube uveljavljati kot hujšo škodljivo posledico.

Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni izkazal, da je v konkretnem primeru navedeni zakonski pogoj hujših škodljivih posledic verjetno izkazan, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je po ugotovitvi, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, pritožnikovo zahtevo zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo pritožbo zavrniti na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.