Jedro

S tem ko obsojenec zatrjuje, da je zanetil le en požar ne pa tudi ostalih ter da petard sploh ni imel, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.A. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 20.3.2000 je bil obs. S.A. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora mu je sodišče prve stopnje po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 5 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 17.2.1998 do 18.2.1998. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.11.2001 ob reševanju pritožb obsojenca, njegove zagovornice in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo enega dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, v odločbi o kazni pa tako, da je obsojencu kazen zapora, določeno za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ, znižalo na 5 mesecev zapora, nato pa mu je z upoštevanjem ostalih nespremenjenih določenih kazni zapora na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 4 mesece zapora. Pritožbe obsojenca, njegove zagovornice in okrožne državne tožilke je zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. S.A., ki prestaja kazen zapora v ZPKZ D. pri M., je dne 9.4.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede nadaljevanega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in glede nadaljevanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Predlaga izrek pravične sodbe, sicer bo resnico iskal kje drugje in na drug način.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obsojenec v njej izključno zatrjuje, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tega razloga pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva obs. S.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe odločbe. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki je skoraj dobesedno enaka obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, obs. S.A. ne uveljavlja nobenega razloga, zaradi katerega je mogoče po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti to izredno pravno sredstvo, pač pa uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko obširno zatrjuje, da je zanetil le en požar, ne pa tudi ostalih požarov, ter da petard sploh ni imel. Takemu zagovoru obsojenca ni verjelo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovitev, da je obsojenec storil vsa očitana kazniva dejanja, v razlogih sodbe podrobno in prepričljivo ugotovilo, takim ugotovitvam pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbah obsojenca in njegove zagovornice.

Vrhovno sodišče je zato obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.