Jedro

Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti razlogov za premestitev tožnika po določbi 147. člena ZJU, tj. zaradi zagotovitve učinkovitejšega dela organa. Odločba vsebuje le prepis zakonske določbe, ne pa tudi vsebinske obrazložitve za tožnikovo začasno napotitev. Celoten postopek tako začasne kot trajne premestitve tožnika (ki jo je drugostopenjski organ tožene stranke pravilno spremenil v začasno) se je izvedel zaradi osebnih okoliščin in ne zaradi utemeljenih razlogov smotrnosti in organizacije dela. Zato je bila takšna premestitev nezakonita.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2012 in sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 10. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 23. 1. 2013 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja za čas od 1. 8. 2012 dalje na Policijsko postajo A. ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.021,22 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v sodnem postopku dokazala smotrnost tožnikove premestitve na drugo delovno mesto. To je bilo potrebno, ker se je v operativno komunikacijskem centru Policijske uprave B. (v nadaljevanju: OKC PU B.) z 31. 12. 2012 upokojil policijski inšpektor C.C.. Tožena stranka je zasledovala cilj, da je bilo pri tem organu zaposlenih vsaj sedem policijskih inšpektorjev, ki so bili hkrati vodje izmen. Delodajalec je tisti, ki pozna delovne potrebe in s tem povezano število delovnih mest za nemoteno delovanje državnega organa. Sodišče je pri oceni izpovedb tožnika in prič dalo prevelik pomen njegovi izpovedbi, ne pa tudi izpovedbi vodje službe direktorja PU B., D.D., ki je direktorja PU B. seznanil, da tožnik nima dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno. Vendar se je zoper tožnika takoj ob premestitvi začel postopek za pridobitev takšnega dovoljenja. Neposedovanje ustreznega dovoljenja še ne pomeni, da oseba ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. V konkretnem primeru se je tožnik poskušal izogniti premestitvi tako, da ni izpolnil vseh obrazcev za varnostno preverjanje. Poleg tega s premestitvijo tožnika niso nastale finančne posledice, saj je zadržal plačni razred in uradniški naziv. Tožnik se je zmotno skliceval na določbo 22.d člena Aneksa št. 1 h Kolektivni pogodbi za policiste, saj je navedena določba začela veljati šele 15. 12. 2012, medtem ko je bil predlog za tožnikovo premestitev podan 11. 7. 2012 in 1. 10. 2012. Tožena stranka se ne more strinjati z navedbami sodišča, da se je na upokojitev več delavcev v OKC PU B. zgolj pavšalno sklicevala. D.D. so bile znane vse okoliščine tožnikove premestitve, saj je glede tega sodeloval na strokovnem kolegiju direktorja dne 22. 6. 2012. Vsem uslužbencem, ki so bili začasno ali trajno premeščeni v druge organe, so bili pojasnjeni razlogi za takšno odločitev. Pri tožniku je šlo za premestitev iz ene v drugo notranjo organizacijsko enoto in ne za premestitev v isti organ. Tožnik je bil premeščen na prosto delovno mesto policijskega inšpektorja v OKC PU B. zaradi napovedane upokojitve C.C., tožena stranka pa je s takšnim ravnanjem zagotavljala nemoteno in učinkovito opravljanje dela državnega organa. Ne drži tožnikova navedba, da ob premestitvi ni imel niti svojega stola niti drugih delovnih pripomočkov. Glede tega bi moralo sodišče zaslišati vodjo OKC E.E., pa je takšen dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Niso se izvajali nikakršni pritiski na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja. V tožnikovem primeru niso bile kršene nobene pravice. Tožena stranka je smotrnost tožnikove premestitve dokazala v sodnem postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka ni dokazala, da je šlo v njegovem primeru za premestitev zaradi službenih potreb. Dejansko je šlo za premestitev iz osebnih razlogov, ki so bili znani le direktorju PU B., F.F.. Tožnik je bil v takšnem postopku neenako obravnavan, diskriminiran in v tej posledici ponižan. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: V tem sporu je predmet presoje začasna napotitev tožnika skladno z določbo 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/1998 in spremembe) iz PP A. v OKC PU B., oddelek za ... po odločbi z dne 20. 7. 2012, in sicer za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013. Poleg tega je predmet presoje v tem sporu za enako časovno obdobje tudi premestitev tožnika v OKC PU B., oddelek za ... po sklepu tožene stranke z dne 3. 10. 2012 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 23. 1. 2013, skladno z določbami od 147. do 152.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih glede začasne napotitve tožnika po določbi 77. člena ZPol ugotovilo, da ni bila zakonita. Tožnik za takšno napotitev ni izpolnjeval formalnih razlogov, pri čemer tožena stranka v sporu ni dokazala, da je za njo obstajal utemeljen razlog, s katerim bi se zagotovilo nemoteno opravljanje dela policije. Dejansko so za napotitev tožnika obstajali drugi osebni razlogi, ki so imeli podlago v porušenem odnosu med njim in komandirjem PP A.. Poleg tega tožnik ni izpolnjeval predpisanih formalnih pogojev za premestitev na dolžnost policijskega inšpektorja III v OKC PU B., oddelek za ..., saj za zasedbo tega delovnega mesta ni imel dovoljenja za dostop do podatkov stopnje tajno. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče poudarja, da obsega sodna presoja v obeh primerih (tako pri začasni napotitvi kot začasni premestitvi javnega uslužbenca) preizkus zakonitih razlogov za takšno napotitev oziroma premestitev. Sodna praksa je že zavzela stališče, da predstavljajo potrebe delovnega procesa, organizacija dela, predvsem pa smotrnost izvajanja dolžnosti tiste razloge, zaradi katerih je javni uslužbenec lahko premeščen na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Vendar pa mora delodajalec za zakonitost začasne napotitve oziroma premestitve javnega uslužbenca dokazati, da ni imela podlage v subjektivnih razlogih. Poleg tega začasna napotitev oziroma premestitev ne more trajno spreminjati položaja javnega uslužbenca, saj mu v času začasne razporeditve mirujejo pravice na prejšnjem delovnem mestu, razen če ga delodajalec trajno premesti na drugo delovno mesto, glede česar pa ima javni uslužbenec možnost tako notranjega kot sodnega varstva pravic.

Nadalje je pomembno, da mora delodajalec utemeljiti svojo odločitev o napotitvi oziroma premestitvi javnega uslužbenca. V tej zvezi je dolžnost predstojnika organa, da v odločbi obrazloži, na kakšen način se bo zagotovilo učinkovitejše in smotrnejše delo organa in s kakšnimi cilji se zasleduje napotitev oziroma premestitev javnega uslužbenca. Zgolj prepis zakonske določbe v odločbi, ne pa navajanje konkretnih vsebinskih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ugotovitve, da bi bilo s premestitvijo javnega uslužbenca zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadostuje. Vrhovno sodišče RS je že v odločbi opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 zavzelo jasno materialnopravno stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, obrazloženi, saj si brez tega tako pravice do pravnega sredstva kot pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. Tudi iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper takšne odločbe zagotavlja Ustava RS v 25. členu pravico do pravnega sredstva, to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na konkretnem in ne abstrakten oziroma pavšalen način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna (tako tudi odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-7/1998 in Up-312/1999).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti razlogov za premestitev tožnika po določbi 147. člena ZJU, tj. zaradi zagotovitve učinkovitejšega dela organa. Nadalje vsebuje odločba z dne 20. 7. 2012 le prepis zakonske določbe, ne pa tudi vsebinske obrazložitve za tožnikovo začasno napotitev. Celoten postopek tako začasne kot trajne premestitve tožnika (ki jo je drugostopenjski organ tožene stranke pravilno spremenil v začasno) iz PP A. na dolžnost policijskega inšpektorja III v OKC PU B., oddelek za ..., za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013, se je izvedel z zasledovanjem premestitve zaradi osebnih okoliščin in ne zaradi utemeljenih razlogov smotrnosti in organizacije dela. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno upoštevalo izpovedbo vodje službe direktorja PU B., D.D., da je bil že od vsega začetka cilj, da se tožnika trajno premesti v OKC PU B., oddelek za ..., vendar je glede tega prišlo do administrativnih zapletov, ker tožnik za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval pogojev za dostop do podatkov s stopnjo tajno. Tudi sicer je bila zahteva delodajalca za pridobitev takšnega dovoljenja v upravnem postopku zavržena. Res je, da tožnik v postopku pridobitve dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni hotel sodelovati, vendar navedeno ni imelo podlage za kakršnokoli spremembo sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki, kot to zmotno opozarja pritožba, saj bi nenazadnje lahko tožena stranka zoper tožnika zaradi neaktivnosti lahko ukrepala tudi disciplinsko oziroma izvedla druge postopke, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka ni imela možnosti premestitve ostalih uslužbencev na delovno mesto policijskega inšpektorja III, ki naj bi izpolnjevali pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da tožnikova začasna napotitev oziroma premestitev v OKC PU B., oddelek za ... v spornem obdobju ni bilo nujno potrebna, saj bi tožena stranka v primeru, da bi bilo potrebno zagotoviti smotrnost in učinkovito delo v navedenem organu, to zagotovo izvedla pri drugih zaposlenih uslužbencih, ki so bili bolj strokovno usposobljeni, in med ostalim izpolnjevali tudi pogoj za dostop podatkov s stopnjo tajno. Gre predvsem za uslužbenca G.G., kateremu je tožena stranka obljubila delovno mesto policijskega inšpektorja, pa do realizacije njegove premestitve ni prišlo. Ne glede na to pa v letu 2012, ki sovpada v obdobje tožnikove premestitve, tudi ni bilo nujne potrebe po novih kadrih, ker je prišlo do združitve posameznih policijskih uprav in učinkovanja Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je dodatno zaostril nove zaposlitve.

Pritožbeno sodišče navaja, da določba 149. člena ZJU ni namenjena sankcioniranju javnega uslužbenca oziroma njegovi premestitvi zaradi subjektivnih razlogov, tj. okoliščin, ki so na njegovi strani (ker nadrejenemu delavcu ni simpatičen, ker ne dela dobro, ker krši delovne obveznosti oziroma ne dosega predvidenih rezultatov), saj so za sankcioniranje javnih uslužbencev zaradi takšnih ali drugačnih subjektivnih razlogov predvideni drugi delovnopravni inštituti. Namen določbe 149. člena ZJU je v zagotovitvi boljše organizacije dela znotraj organa. Vendar pa je premestitev javnega uslužbenca dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za takšen ukrep izkazane objektivne delovne potrebe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik v skladu s trditvenim bremenom v tem sporu dokazal, da je botroval njegovi premestitvi predvsem konflikt med njim in komandirjem ter drugi subjektivni razlogi, ne pa objektivne potrebe in smotrnost dela v OKC PU B., kot to zmotno opozarja pritožba.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).