Jedro

Sodišče v zvezi s plačilom sodnih taks ne more nastopati kot upnik v stečajnem postopku. Upnik je namreč država, to je Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike 11111 Slovenije v Ljubljani, št. U 923/96-13 z dne 7.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Uradni list RS, št. 1/90, 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 in 70/2000) izpodbijani sklep, v katerem je ugotovilo, da taksni zavezanec, to je tožeča stranka, ni plačal v predpisanem 15-dnevnem roku od prejema taksnega naloga oziroma opozorila dolžne takse za sodbo v vrednosti 1000 točk. Nalog za plačilo takse je bil stranki vročen dne 4.10.2001. Na podlagi 5. odstavka 7. člena ZST, v zvezi z 29. in 30. členom ZST, mora plačati taksni zavezanec dolžno takso v znesku 17.000,00 SIT in kazensko takso v višini 50 % pribitka na dolžno takso v znesku 8.500,00 SIT. Na podlagi 30. člena ZST je sodišče prve stopnje zaradi plačila navedenih taksnih obveznosti naročilo Podružnici A. RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje v L., da z razpoložljivega dobroimetja taksnega zavezanca, ki ga ima na kateremkoli tekočem računu, akreditivu ali podobnem naslovu, prenese znesek 25.500,00 SIT na plačilni račun sodnih taks. Če na tekočem računu, akreditivu ali kakem drugem naslovu taksnega zavezanca ni kritja, mora A. blokirati njegova sredstva do višine navedenega zneska, prenos pa izvršiti delno ali pa v celoti, takoj, ko bo imel taksni zavezanec kakršnokoli kritje na kateremkoli računu.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožeča stranka opozarja, da v izpodbijanem sklepu ni navedena kot stečajni dolžnik, ampak kot podjetje pred začetkom stečajnega postopka. Zato meni, da sploh ni taksni zavezanec in torej ugovarja aktivno legitimacijo ter to pritožbo vlaga zgolj iz previdnosti. Dejstvo je namreč, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek z dne 4.5.2000 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede na določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, pri čemer tožeča stranka na tem mestu še posebej izpostavlja določbe 137. člena, zaradi poteka prekluzivnega roka za prijavo terjatve stečajnega upnika, tožeča stranka ne more plačati zahtevane sodne takse. V navedenem členu, v katerem je opredeljeno prijavljanje terjatev, je namreč določeno, da morajo upniki stečajnemu senatu prijaviti svoje terjatve v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS. V zvezi s samo naravo terjatve upnika je potrebno pri tem upoštevati tudi določbo 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki določa, da se z dnem začetka stečajnega postopka nedospele denarne in nedenarne terjatve upnika proti dolžniku štejejo za dospele. V zvezi z navedenim, je v navedenem primeru v trenutku uvedbe stečajnega postopka zoper tožečo stranko že bila dospela terjatev iz naslova morebitnega plačila sodnih taks, katera bi morala biti v skladu z določbami stečajnega postopka pravočasno prijavljena stečajnemu senatu. Pri tem je potrebno uporabiti tudi določbo 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki določa, da od dneva začetka stečajnega postopka zoper dolžnika ni mogoče dovoliti niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Z dnem začetka stečajnega postopka dalje tudi ni mogoče dovoliti izvršbe, ki se nanaša na obveznost plačila taks za dejanja stečajnega dolžnika med postopkom.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo, št. U 923/96-7 z dne 19.7.2001 zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke (Carinske uprave Republike Slovenije v L.), zaradi carine z dne 15.5.1996. Tožeča stranka je to sodbo prejela dne 30.8.2001 in zoper njo ni vložila pritožbe tako, da je sodba postala pravnomočna dne 15.9.2001. Sodišče prve stopnje je poslalo tožeči stranki dne 2.10.2001 nalog za plačilo sodne takse v gotovini za navedeno sodbo v znesku 17.000,00 SIT, ki ga je tožeča stranka prejela dne 4.10.2001. Ker tožeča stranka v odrejenem roku 15 dni od vročitve tega naloga sodne takse v navedenem znesku ni plačala, je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ta sklep oprlo na določbe 5. odstavka 7. člena in 29. ter 30. člena ZST.

Ker gre za določitev plačila sodnih taks po ZST, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje na podlagi navedenih določb ZST, pritožbeno sodišče meni, da to sodišče ne more nastopati kot upnik v stečajnem postopku. Upnik je namreč država, to je Republika Slovenija. Glede tega ZST ni bil nepravilno uporabljen in tudi niso bila kršena načela postopka pred sodiščem prve stopnje. Če pa prisilna izterjava sodnih taks pri tožeči stranki ni uspela, pa zaradi tega ne more biti izpodbijani sklep nezakonit, ne glede na to, da je nad tožečo stranko začet stečajni postopek z dne 4.5.2000 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.