Jedro

Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodnemu tolmaču A. A. za pristop na narok 17. 9. 2020 priznalo povračilo stroškov v znesku 22,00 EUR in sklenilo, da se ta znesek, z obračunanim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkom za poškodbe pri delu, izplača iz sredstev predujma, ki ga je založila tožnica.

2. Tožnica se je pritožila, s predlogom za „odpravo“ (pravilno: razveljavitev) izpodbijanega sklepa in brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da gre za napako sodišča, ki tolmača ni obvestilo o njegovi razrešitvi, niti o preložitvi naroka. Stroški, ki jih je priglasil tolmač A. A., zato ne smejo bremeniti tožnice.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Gre za nepotrebno podaljševanje postopka; sicer pa je tako tolmača, kot njegovo zamenjavo predlagala prav tožnica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je A. A. 4. 9. 2020 imenovalo za tolmača v tej zadevi in ga doslej (še) ni razrešilo, čeprav je 15. 9. 2020 imenovalo drugega tolmača. Tudi o preložitvi naroka, ki ga je nameravalo opraviti 17. 9. 2020, ga (najbrž pomotoma) ni obvestilo. Tolmač, ki je v skladu s sklepom z dne 4. 9. 2020 pristopil na sodišče, je zato upravičen do povračila svojih stroškov, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu.

6. Stroške tolmača je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, čemur tožnica ne oporeka. Po tretjem odstavku 242. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 249. in 256. členom istega zakona se stroški tolmača izplačajo iz predujma, ki ga je predhodno založila stranka, ki je zahtevala tolmača. Sklep, ki ga o tem izda sodišče, je podlaga za plačilo tolmača; kdo bo nazadnje nosil te stroške, pa je odvisno od končnega izida pravde in doseženega uspeha pravdnih strank v postopku (154. člen ZPP).

7. Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.

8. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit. Tudi obrazložen je tako, da ga je mogoče preizkusiti. Tožničini pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).