Jedro

Pri podpisovanju pisne oporoke pred pričama je dopustna pomoč bolnemu in slabotnemu oporočitelju, da opravi akt podpisovanja. Izraza "lastnoročno" ni mogoče razlagati tako ozko, da bi oporočitelj oporoko moral podpisati brez tuje pomoči. Vendar pa razlaga pojma tuje pomoči pri podpisovanju oporoke zahteva celovito obravnavo: od tega, kaj pomeni pretežni del samostojnega podpisa, do tega, kako je bila pomoč nudena, v kakšnih okoliščinah in ob kakšnem razumevanju dogajanja s strani oporočitelja in navzočih prič.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pismena oporoka, sestavljena dne 08.05.1998 pred oporočnima pričama, ki bi jo naj podpisal oporočitelj F. M., neveljavna, ker prvi del podpisanega priimka na oporoki po obliki ne more veljati kot podpis oporočitelja in ker nadaljnji del priimka in ime v besedilu "... vec F." oporočitelj ni podpisal in je ta del podpisa napisala tretja oseba. Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da prvi del podpisanega priimka na sporni oporoki predstavlja nečitljive čačke.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je že v sodbi sodišča prve stopnje vsebovani zavrnilni del, ki se nanaša na prvi del podpisanega priimka oporočitelja, vneslo v sodbeni izrek. Sprejelo je pravno razlago, po kateri je bistveno, da je oporočitelj sam začel s podpisovanjem oporoke in samostojno podpisal pretežni del svojega priimka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 387. člena ZPP, ker je s sodbo sodišča druge stopnje bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje na seji senata na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja (nepravilna uporaba določbe 3. točke in neuporaba določbe 1. točke 358. člena ZPP) in ker je v nasprotju z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje v tistem delu, ki s pritožbo ni bil izpodbijan, o tem delu odločitve pa nima razlogov. Obe kršitvi sta vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, hkrati pa predstavljata kršitev po 10., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevo vlaga tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 387. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, ker ni bila pravilno uporabljena določba prvega odstavka 64. člena v zvezi z 62. členom Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD). Z lastnoročnim izpisom dela podpisa svojo oporočne volje pokojni F. M. še ni potrdil. Zato obličnostni pogoji veljavne pisne oporoke pred pričami po prvem odstavku 64. člena v zvezi z 62. členom ZD niso bili izpolnjeni. Odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru šteti podpis oporočitelja za dokončan, je v ugotovitvi, kako so to dejanje doživljali podpisovalec in priče. Dejanske ugotovitve dokazujejo, da sta priči razumeli, da oporočitelj podpisovanja ne bo mogel izpeljati, zaradi česar sta se odločili za pomoč pri podpisovanju. Ta pa je presegla okvire dopustne pomoči in oporočiteljevemu podpisu odvzela pristnost in lastnoročnost. Zato ne drži ugotovitev, da je oporočitelj z izpisom pretežnega dela priimka dokončal podpis v pretežni meri. Pravilna uporaba določbe 64. člena ZD narekuje ugotavljanje relevantnih dejstev, ki opredeljujejo pojem lastnoročnega podpisa, posebej v smeri subjektivnega odnosa podpisovalca do tega, kdaj šteje, ob izpolnitvi pogoja lastnoročnosti in še dopustne opore pri podpisovanju, da zapis imena in priimka, ki ga je sicer uporabljal v pravnem prometu, sprejema kot zaključen akt podpisa ob hkratnem razumevanju navzočih, da je podpisovanje bilo dokončano.

Tožena stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, v nadaljevanju ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna listina kot pisna oporoka pred pričama neveljavna. Prvi del lastnoročnega podpisa oporočitelja na oporoki ne more veljati kot njegov lastnoročni podpis, drugi del podpisa pa je napisala tretja oseba. Navedeno sklepanje je pretežno dejanske narave: temelji na dokazni oceni, po kateri tako oporočitelj kot navzoči priči niso "šteli, da je z izpisom nekaj črk obsegu podpisa zadoščeno", zaradi česar je oporočitelju, da bi dokončal podpis, najprej poskušal umiriti tresočo roko oporočna priča V. R., nato pa je - ker to ni bilo uspešno - podpis z zapisom črk "...vec F." dokončala V. M. z vodenjem oporočiteljeve roke. Pravna razlaga, po kateri obliščnostnim pogojem iz določbe 64. člena ZD ni bilo zadoščeno, temelji na navedeni dokazni oceni. Ta naj bi bila podprta z grafološkim izvedenskim mnenjem, po katerem je bila zapisovalec čitljivega dela podpisa s stopnjo največje verjetnosti omenjena V. M. Opisana dejstva dejanskega stanja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje temelje predvsem na oceni izpovedi oporočnih prič F. B. in V. R. Slednji je svojo izpoved spremenil: prvotno izjavo, da je oporočitelju bila v nadaljevanju podpisovanja nudena pomoč s podpiranjem roke, je zamenjal s trditvijo, da je čitljivi del podpisa zapisan z vodenjem pokojnikove roke, ki ga je izvršila V. M. Ta izpoved je za sodišče prve stopnje zaradi grafološke ekspertize prepričljiva.

Sodišče druge stopnje je povzelo nekatere dejanske ugotovitve iz sodbe sodišča prve stopnje. Oporočitelja je sicer zadela možganska kap, vendar je zmogel brati in pisati, razpolagal pa je tudi s sposobnostjo razsojanja, torej oporočno sposobnostjo. Tudi del priimka "Mila" je napisal brez pomoči. Vendar pa ni sprejelo spremenjene izpovedi oporočne priče V. R. v delu, ki se nanaša na trditev, da je oporočitelja V. M. držala za dlan in mu roko vodila do končanja podpisa. Štelo je, da je sprejemljiva prvotna izpoved te priče, da je oporočitelj dokončal podpis sam, čeprav s tujo pomočjo, ki pa ni bila v vodenju roke, temveč le v njenem podpiranju. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s sklicevanjem na določbo 365. člena ZPP. Navedba te zakonske določbe je posledica pomote. Z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo vsa odločilna dejstva, presodilo pa naj bi jih zmotno, je bila očitno uporabljena kot podlaga za spremembo sodbe določba 3. točke 358. člena ZPP.

Po določbi 3. točke 358. člena ZPP mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da izpodbijana sodba ne more temeljiti na navedeni zakonski določbi, saj v resnici spreminja dokazno oceno v njenem bistvenem, za pravilno uporabo materialnega prava odločilnem delu: ali je bila oporočiteljeva roka pri podpisovanju oporoke vodena, ali le pridržana. Pri podpisovanju pisne oporoke pred pričama je dopustna pomoč bolnemu in slabotnemu oporočitelju, da opravi akt podpisovanja. Izraza "lastnoročno" ni mogoče razlagati tako ozko, da bi oporočitelj oporoko moral podpisati brez tuje pomoči. Vendar pa razlaga pojma tuje pomoči pri podpisovanju oporoke zahteva celovito obravnavo: od tega, kaj pomeni pretežni del samostojnega podpisa, do tega, kako je bila pomoč nudena, v kakšnih okoliščinah in ob kakšnem razumevanju dogajanja s strani oporočitelja in navzočih prič. Senat sodišča druge stopnje je - sledeč razlogom izpodbijane sodbe - spoznal, da dejansko stanje v opisanem obsegu ni pravilno ugotovljeno. Postopati bi moral po določbi drugega odstavka 347. člena ZPP in zaradi ponovitve že izvedenih dokazov razpisati pritožbeno obravnavo.

Procesno ravnanje v nasprotju z določbo 347. člena in 1. točke 358. člena ZPP je v nasprotju z načelom neposrednosti in je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z napačno uporabo pooblastil iz 358. člena ZPP odstranilo iz kroga relevantnih dejstev tista po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva, ki bi lahko onemogočila sklepanje, sprejeto v razlogih izpodbijane sodbe "v smeri pretežnega oporočiteljevega dokončanja lastnoročnega podpisa". Način podpisovanja oporoke namreč zajema celotno situacijo, ki v splošnosti sledi iz izpovedi prič, nanaša pa se predvsem na telesne (motorične) sposobnosti oporočitelja za zadostitev obličnostnim pogojem iz določbe 64. člena ZD, na doživljanje prizadetih ob nedokončanem podpisovanju, in s tem na eventualno relativiziranje pomanjkljivosti akta podpisovanja ob možnem stališču, da je oporočitelj izvršil svoj podpis z zapisom pretežnega dela svojega priimka. Nakazana pravna presoja zaradi procesne kršitve, ki jo vsebuja izpodbijana sodba, ni možna.

Zahteva za varstvo zakonitosti torej utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 347. in 358. členom ZPP, s sklicevanjem na določbo 1. točke prvega odstavka 387. člena ZPP. To pa je imelo za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 391. členom ZPP) in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Izrek drugostopne sodbe zajema celoto tožbenega zahtevka. Ker bo sodišče druge stopnje znova odločalo o pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, bo znova odločilo tudi o načinu odločitve o delu tožbenega zahtevka, ki je bil na prvi stopnji zavrnjen. Razveljavitev se zato nanaša na celotni izrek sodbe sodišča druge stopnje, čeprav sodišče druge stopnje, ki je v izrek svoje sodbe vneslo tudi neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v tem obsegu (prvi del oporočiteljevega podpisa ne predstavlja nerazumljivih čačk) ni zagrešilo upoštevne procesne kršitve.

Če bo v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje ponovno podvomilo o pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev, bo moralo postopati po določbi 347. in 358. člena ZPP in šele po pritožbeni obravnavi odločiti o utemeljenosti vložene pritožbe.

Izrek o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti je odpadel, ker jih tožena stranka ni zaznamovala.