Jedro

Ugotovitvena tožba je dopustna samo, če ima tožnik pravni interes na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, pristnosti ali nepristnosti listine. Sodišče mora uradoma raziskati, ali je ugotovitveni interes podan, ta pa mora obstojati še na koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstojal ob vložitvi, kasneje pa je odpadel, sodišče takšno ugotovitveno tožbo prav tako zavrže zaradi pomanjkanja te predpostavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Drugotožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

V prvostopni odločbi je sodišče v 1. točki izreka štelo tožbo tretjetožeče stranke R. p.o. za umaknjeno; v 2. točki izreka je ugotovilo prekinitev postopka z četrtotožnico in petotožnico in odločilo, da se zoper njiju postopek z dnem 20.5.1999 nadaljuje; v 3. točki izreka je dopustilo stransko intervencijo V. d.o.o.; v 4. točki izreka je zavrnilo predlog petotožnice za prekinitev tega spora do pravnomočno končanih drugih postopkov; v 5. točki izreka je tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da tožena stranka brez sklepa organa upravljanja podjetja oz. brez soglasja ustanoviteljev nima pravice razpolagati z nepremičninami, ki so v izreku posebej precizirane, v celoti zavrglo; v 6. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila dolžna tožena stranka opustiti vsa dejanja, ki merijo na odtujitev nepremičnin, ki so jih tožnice posebej specificirale, brez soglasja organa upravljanja podjetja, sestavljenega iz predstavnikov ustanoviteljev oz. brez soglasja ustanoviteljev, pri čemer je zavrnilo tudi zahtevek petotožnice na izročitev posebej precizirane nepremičnine; v 7. točki izreka je ugovorom tožene stranke zoper vse začasne odredbe ugodilo in vse izdane sklepe z začasnimi odredbami razveljavilo in v 8. točki izreka naložilo, da so dolžne tožnice nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 108.125,00 SIT, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v znesku 1.600,00 SIT.

Zoper navedeno odločbo se pritožuje le druga tožnica in to iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper celotno sodno odločbo, čeprav je iz vsebine pritožbe razvidno, da napada le odločitev v 5. in 6. točki izreka. Prvostopnemu sodišču očita, da ni samo ugotavljalo ničnost pogodb o prodaji nepremičnin, kljub temu da tožbeni zahtevek tako ni bil postavljen. Prvostopno sodišče je nepravilno zavrglo ugotovitveni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnice kot ustanoviteljice nimajo pravnega interesa. Dejansko stanje bi moralo prvostopno sodišče presojati ob vložitvi tožbe in kasnejše spremembe niso pomembne. Zato prenos družbenega kapitala tožene stranke na Slovensko razvojno družbo nima vpliva na samo odločitev. Prvostopno sodišče je tudi nepravilno štelo, da je tožena stranka tožbi ugovarjala, saj je podala svoje navedbe le v vlogah ugovora zoper izdane začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Drugotožnica prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da ni samo po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost spornih kupoprodajnih pogodb. V skladu s prvim odst. 2. čl. ZPP/77 odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je torej na zahtevek stranke vezano. Zato ne more prisoditi tožeči stranki več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka zahtevka na neveljavnost ali ničnost spornih kupoprodajnih pogodb ni postavila. Zato o takšnem zahtevku prvostopno sodišče ni moglo odločati.

Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, da iz ustanovitvene pogodbe (priloga A 7) in iz statuta tožene stranke (priloga A 8), ki sta oba veljala v času spornih kupoprodajnih pogodb, ni razvidno, da bi bila tožena stranka s strani tožnice, kot njenih ustanoviteljic, omejena tudi pri drugih poslovnih odločitvah, to je med drugim pri prodaji in nakupu osnovnih sredstev. To iz posameznih določil obeh listin ne izhaja. Ta ugovor drugotožnice ni utemeljen.

Prvostopno sodišče je tudi povsem pravilno ugotovilo, da tožeča stranka (torej tudi drugotožnica) nima pravnega interesa za svojo ugotovitveno tožbo, zaradi česar jo je pravilno (v 5. točki izreka izpodbijane odločbe) zavrglo. Ugotovitvena tožba je namreč po drugem odst. 187. čl. ZPP dopustna le v primeru, če ima tožnik pravni interes na ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja, pristnosti ali nepristnosti listine. Pravni interes na ugotovitvi je izrecno predpisan kot predpostavka za dopustnost takšne tožbe. Če interes ni podan, je tožba nedopustna in se po drugem odst. 288. čl. ZPP/77 zavrže. Sodišče mora uradoma raziskati, ali je ugotovitveni interes podan. Poleg tega mora biti ugotovitveni interes podan tudi še na koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstojal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, sodišče prav tako zavrže takšno ugotovitveno tožbo zaradi pomanjkanja predpostavke pravnega interesa. Kot pravilno navaja izpodbijana sodba, iz podatkov v sodnem registru izhaja, da je od 15.10.1996 dalje edini družbenik oz.

ustanovitelj tožene stranke Slovenska razvojna družba d.d. Ljubljana, ki v tem postopku nima nobenih zahtevkov. Drugotožnica kot tudi ostale tožnice torej nimajo več statusa ustanovitelja tožene stranke.

Ugotovitvena tožba zato tako, kot jo je uveljavljala tožeča stranka (da tožena stranka brez soglasja njih kot ustanoviteljev ne sme razpolagati z nepremičninami), ne more varovati pravnih koristi tožnic, ker te niso ogrožene. Zaradi pomanjkanja ugotovitvenega interesa je prvostopno sodišče v 5. točki izreka takšno tožbo, kot jo je postavila drugotožnica, pravilno zavrglo.

V posledici zgoraj navedenega, ker torej drugotožnica ni več ustanoviteljica tožene stranke, tudi nima aktivne legitimacije za takšno dajatveno tožbo (prepoved odtujitev določenih nepremičnin), kot jo je postavila. Zato je prvostopno sodišče tudi v tem delu pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v 6. točki izreka zavrnilo. Drugotožnica se pri tem nepravilno sklicuje na 195. čl. ZPP/77, ki v tem primeru ne pride v poštev. Ne gre namreč za odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda.

Dejstvo, da tožena stranka posebnega pismenega ugovora na tožbo ni podala, tudi ni bistveno. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v ostalih vlogah, ki jih je vlagala zoper izdane začasne odredbe in na posameznih narokih tožbenemu zahtevku tožeče stranke oporekala. To pa zadostuje in vodi v pravilni zaključek izpodbijane odločbe, da je tožena stranka tožbenim zahtevkom tožnic v celoti oporekala.

Pritožbeni razlogi, ki jih posebej uveljavlja pritožnica zoper izpodbijano odločbo, tako niso podani. Pritožbeno sodišče pa je preizkusilo prvostopno odločbo v mejah razlogov tudi po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP/77 in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče povsem pravilno uporabilo materialnopravne določbe, kršitev postopka pa prav tako ni podana. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu prvostopno sodbo v celoti potrdilo v skladu s 368. čl. ZPP/77. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

Odločitev temelji na prvem odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP/77.