Jedro

ZPP v 257. členu določa, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da sodišče takšen dokaz (enako kot druge dokaze) izvede le, če ga stranki (konkretizirano) predlagata in če je njegova izvedba potrebna.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe se zavrže. II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se ta, v tem delu, potrdi.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se ta potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206370/2013 z dne 18. 12. 2013 v celoti v tretjem odstavku izreka, v prvem odstavku izreka pa glede plačila glavnice v višini 825,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje in glede plačila kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 28,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (glede presežno zahtevanih zakonskih zamudnih obresti) je citiran sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 58,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo še 81,84 EUR tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeni odločbi se iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Prav tako predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožeča stranka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila, njen odgovor na pritožbo zoper sklep pa, glede na 7. točko drugega odstavka 366. člena ZPP, niti ni bil predviden.

O pritožbi zoper sodbo:

4. Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je tožbeni zahtevek (delno) zavrnjen. Skladno s četrtim odstavkom 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP je zato višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.

6. V pritožbi zoper I. in III. točko izreka pa tožena stranka zavzema napačno stališče, da sodišče, pred izdajo sodbe mora zaslišati stranke postopka in jim dati možnost, da se izjavijo. ZPP namreč v 257. členu določa, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da sodišče takšen dokaz (enako kot druge dokaze) izvede le, če ga stranki (konkretizirano) predlagata in če je njegova izvedba potrebna. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka svoje zaslišanje sicer predlagala, ni pa navedla, o čem naj bi izpovedovala. To pomeni, da predloga ni konkretizirala v skladu z 236. členom ZPP(1), ki določa, da mora stranka, ki zaslišanje (priče ali same sebe) predlaga, natančno opredeliti, katero sporno dejstvo se bo s pomočjo tega dokaza ugotavljalo. Višje sodišče takšni oceni pritrjuje. Tožena stranka je namreč zaslišanje svojega zakonitega zastopnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer res predlagala, a tega, o čem naj bi izpovedoval, ni pojasnila. Sodišče prve stopnje je zato takšen dokazni predlog pravilno in dovolj obrazloženo zavrnilo.

7. V zvezi s tem je neutemeljen tudi smiseln očitek kršitve pravice do izjave, ki naj bi bila podana, ker toženi stranki ni bila dana možnost, da med zaslišanjem predstavitvi dejstva, ki so ji v korist. Takšna dejstva bi morala navesti v svojih pisnih vlogah. Z zaslišanjem bi jih lahko le potrdila ali ovrgla (in še to le, če bi v vlogah, kot dokaz zanje, predlagala lastno zaslišanje).

8. Zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju strank pa nikakor ne more pomeniti kršitve 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi to moralo izvesti. V sporih majhne vrednosti veljajo nekatere postopkovne posebnosti. Ena od njih je, da sodišče sodbo lahko izda brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo (oziroma pripravljalnih vlog) ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Prav takšna situacija je podana v obravnavanem primeru. Posledično je pravilno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je sodbo izdalo brez razpisa naroka.

9. Neresnični so nadaljnji pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo le okoliščine, ki so toženi stranki v breme. Prav nasprotno se je slednje opredelilo do vseh ugovorov, ki jih je tožena stranka podala, in je vsakega od njih tudi dovolj obrazloženo zavrnilo. Pavšalni ugovori o arbitrarnosti odločanja in kršitvi razpravnega načela, tako niso utemeljeni.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

11. Navedba tožene stranke, da so previsoko odmerjeni stroški, ki jih mora „tožencu povrniti za vložen ugovor zoper sklep o izvršbi“ nimajo povezave s predmetnim postopkom. Tožeči stranki namreč takšni stroški v njem niso nastali, toženi stranki pa niso bili naloženi v plačilo.

12. Prav tako so nesmiselni ugovori, da je nagrada odvetnika določena v razponu in da bi tožena stranka morala biti seznanjena z okoliščinami na podlagi katerih je bil obračun izdan. Nagrada odvetnika je bila (pravilno) odmerjena skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje pa je tudi jasno navedlo katere stroške je tožeči stranki priznalo in kako (na podlagi katerih tarifnih številk Zakona o odvetniški tarifi) je te izračunalo. Takšni podatki so povsem zadostni in toženi stranki omogočajo preveritev pravilnosti obračuna.

13. S tem se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbeni razlogi tožene stranke, podani v pritožbi zoper sklep o stroških z dne 11. 11. 2015. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je tudi to pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki se skladno z 263. členom ZPP uporablja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank.