Jedro

Tožnik je v slabih vremenskih razmerah - v mrazu in dežju, potem ko je več ur sedel v tanku, sestopil s tanka, ki je bil moker, blaten in spolzek. Navedene okoliščine so spremenile tveganje za nastanek poškodbe pri sestopanju v taki meri, da jih je treba tudi za vojaka opredeliti kot nevarne. Kriterij nevarnosti dejavnosti ali stvari se pri vojakih strožje presoja kot pri civilistih, vendar pa to ne pomeni, da za vojaka ni nevarna nobena dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.350.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.600.000 SIT in mu povrniti odmerjene pravdne stroške, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da se v presežku - za znesek 1.315.000 SIT s pripadajočimi obrestmi - tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo toženka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Ne strinja se z zaključkom nižjih sodišč o obstoju njene objektivne odgovornosti. Kljub temu, da je bil tank moker in spolzek meni, da tožnik slabim vremenskim razmeram ni bil izpostavljen, prav tako pa tudi ni bil podvržen večjim psihičnim in fizičnim obremenitvam. Dolgotrajno sedenje v tanku je sicer lahko neugodno, vendar pa je značilno tudi za druge poklice, katerih delo samo zaradi tega ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi dejstvo, da tank ni bil ogret, ne izhaja iz nobenega dokaza. Opozarja, da tožnik za sestop s tanka ni dobil ukaza, ampak je to storil iz osebnih razlogov. Vzroke za poškodbo bi zato lahko iskali tudi v dejstvu, da je tožnik tank zapustil zaradi opravljanja fiziološke potrebe, kar je navedel tudi sodni izvedenec. Trdi, da sestop z vojaškega tanka ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker ne zahteva večje spretnosti ali posebnih sposobnosti in da tudi ostale okoliščine ne predstavljajo okoliščin nevarnosti. Poleg tega je kriterij nevarnosti za povprečnega vojaškega obveznika pri ocenjevanju vojaških vaj strožji kot za civilista. Revizija prereka tudi višino prisojene odškodnine. Meni, da je previsoko odmerjena predvsem za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter da je zato tožnik upravičen največ do 35% prisojenega zneska.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Sodišči sta ugotovili, da so bile 12.11.1993, ko se je tožnik poškodoval, vremenske razmere zelo slabe, saj je deževalo in se močno ohladilo, bilo je tudi veliko blata in vode. Vojaki so bili navedenega dne, kot tudi več dni pred tem, med vojaško vajo izpostavljeni hudim fizičnim naporom, v dežju pri temperaturi blizu nič stopinj pa so bili pred nezgodo v tanku zaprti več kot tri ure. Tožnik se je poškodoval, ko je sestopal s tanka, ki je bil tedaj moker in spolzek. Sodišči sta ugotovili, da je sestopil tako, kot je bil naučen in ob upoštevanju varnostnih pravil ter da je bil ta način sestopanja pravilen. Revizijske trditve, da tožnik ni bil izpostavljen slabim vremenskim razmeram in fizičnim obremenitvam, da ni upošteval standardov dolžne skrbnosti in da iz nobenega dokaza ne izhaja, da tank ni bil ogret, tako odstopajo od ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo. Neupoštevne so tudi navedbe revizije, da tožnik za sestop s tanka ni dobil ukaza, ampak je to storil iz osebnih razlogov. Po ugotovitvah sodišč so vojaki in med njimi tožnik pred izstopom iz tanka dobili povelje za odmor. Da tožnik tedaj ne bi smel sestopiti s tanka, tako iz ugotovitev sodišč ne izhaja, toženka pa tega med postopkom tudi ni zatrjevala. Čeprav je tedaj iz tanka sestopil iz osebnih razlogov, ne pa zaradi opravljanja vojaških nalog, ni mogoče šteti, da tožnikovo sestopanje ni bilo del vojaškega usposabljanja, ki ga je organizirala toženka.

Neutemeljene so revizijske trditve, da toženka za tožnikovo poškodbo ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Stoječi tank sam po sebi sicer ni nevarna stvar in tudi sestopanje z njega z višine 2,3 metra v normalnih okoliščinah ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Vendar pa sta sodišči pravilno zaključili, da je v konkretnih okoliščinah sestopanje s tanka postalo nevarno, ker je bilo izvršeno v okoliščinah povečane nevarnosti. Tožnik je v slabih vremenskih razmerah - v mrazu in dežju, potem ko je več ur sedel v tanku, sestopil s tanka, ki je bil moker, blaten in spolzek. Navedene okoliščine okoliščine so tudi po presoji revizijskega sodišča spremenile tveganje za nastanek poškodbe pri sestopanju v taki meri, da jih je treba tudi za vojaka opredeliti kot nevarne. Kriterij nevarnosti dejavnosti ali stvari se pri vojakih strožje presoja kot pri civilistih, vendar pa to ne pomeni, da za vojaka ni nevarna nobena dejavnost. Ker je bila v konkretnem primeru zaradi navedenih okoliščin nevarnost povečana tako, da je bil nastanek poškodbe odvisen od naključja, ni mogoče naložiti posledic poškodbe v breme tožniku, ki je v okviru vojaške vaje pravilno sestopal s tanka, ampak tistemu, ki je vajo v takšnih razmerah z namenom prilagajanja vojaškega urjenja okoliščinam resničnega vojaškega spopada organiziral in jo vodil. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (prvi odstavek 174. člena in 173. člen ter drugi odstavek 154. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007), te odgovornosti pa se po 177. členu ZOR ni uspela razbremeniti.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, saj je pritožbeno sodišče pri tem ustrezno upoštevalo merila iz 200. člena in 203. člena ZOR . Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožniku pri sestopanju s tanka noga zdrsnila in se zagozdila v režo med škatlo z orodjem in kupolo, desna roka pa mu je zaradi spolzkosti zdrsnila z ročaja na kupoli. Tožnik je ob tem utrpel natrganje stranske notranje vezi levega kolenskega sklepa, natrganje notranjega meniskusa, natrganje notranjega prednjega križnega ligamenta levega kolenskega sklepa in udarnino levega kolenskega sklepa. Podrobne okoliščine o obsegu in trajanju njegovih telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu so razvidne iz razlogov na deseti, enajsti in dvanajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na četrti, peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta mu sodišči prisodili odškodnino v znesku 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR). Za strah je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino v znesku 250.000 SIT (sedaj 1.043,23 EUR), pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova znižalo na 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR). Tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR), je pritožbeno sodišče znižalo na 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 2.600.000 SIT (sedaj 10.849,61 EUR), pa je pritožbeno sodišče znižalo na 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). Škoda tožnika je s tem ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 3.600.000 SIT (sedaj 15.022,53 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 23 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo znižanje.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.