Jedro

Posplošena trditev o možnosti obstoja pravnomočne sodbe za isto kaznivo dejanje, ki ni podprta s konkretnimi dejstvi, ki bi omogočala sklepanje v tej smeri, ali s takšnimi okoliščinami, ki bi ustvarile razumen dvom o danosti tega dejstva, ne zadošča za utemeljitev obstoja predlaganega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 66/2009 z dne 10. 6. 2009 obsojenega R. C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 122. členom in tretjim odstavkom 124. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 96. člena KZ je odvzelo motorno kolo znamke Gilera, ki je bilo zaseženo obsojencu. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 345/2009 z dne 10. 2. 2010 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 373. členu ZKP, to je zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi napadeno sodbo.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču je treba navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini opredeliti kot očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Obsojenec v izjavi izraža stališče, da bi sodišče na zagovornikov predlog moralo samo poizvedeti, ali je v Republiki Italiji glede te zadeve v teku postopek in ali je celo že končan ali ustavljen.

6. Vložnik zahteve po eni strani ocenjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb v Republiki Italiji o tem, ali je bil tam zoper obsojenca začet kazenski postopek za obravnavano kaznivo dejanje in ali je bil zanj morebiti že obsojen, s čimer nakazuje na kršitev pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Po drugi strani pa trdi, da je sodišče s takim postopanjem storilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP (in ne bistveno kršitev določb kazenskega postopka) ter posledično izdalo nezakonito sodno odločbo.

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo K 176/2005 z dne 12. 11. 2007 prvič odločilo v tej zadevi. Sodišče druge stopnje je s sodbo Kp 44/2008 z dne 18. 2. 2009 izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi razveljavitvenega sklepa je med ostalimi naročilo sodišču prve stopnje, da dopolni postopek glede tega, ali so izpolnjeni posebni pogoji za pregon tudi v primeru tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, predvsem glede pogoja iz 3. točke drugega odstavka 124. člena KZ. Sodišče prve stopnje je vprašanje kaznivosti obsojenčevega dejanja v Republiki Italiji, kjer je bilo storjeno, razjasnilo ter v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo. Zahteva zato neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odpravilo pomanjkljivosti, na katere je opozorilo drugostopenjsko sodišče. 8. Zagovornik je na glavni obravnavi 28. 5. 2009 (l. št. 32) predlagal, da sodišče po uradni dolžnosti opravi poizvedbe v Republiki Italiji, ali se je po predlogu L. B. vodil kazenski postopek zoper znanega – neznanega storilca za obravnavano kaznivo dejanje. Senat je dokazni predlog za opravo navedenih poizvedb zavrnil z utemeljitvijo, da je dejansko stanje dovolj raziskano. V prvostopenjski sodbi je sodišče obrazložilo, da bi obsojenec sam, če bi bil v Republiki Italiji obsojen za isto dejanje predložil pravnomočno sodbo, iz katere bi bilo slednje razvidno, ker bi s tem bil razbremenjen kazenske odgovornosti v tem kazenskem postopku. Če bi bil zoper kogarkoli drugega sprožen kazenski postopek zaradi tatvine skuterja v Republiki Italiji, bi to zagotovo povedal oškodovanec L. B., ki bi bil v tem primeru gotovo zaslišan v Republiki Italiji. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba napadala navedeno odločitev sodišča prve stopnje. Z utemeljitvijo, ki jo vsebuje drugostopenjska sodba, je dejansko pojasnilo, da soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča. 9. Ob upoštevanju ustavne in sodne prakse, povezane z odločanjem o dokaznih predlogih, mora obramba s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza. Obstoj pravnomočne sodbe za isto kaznivo dejanje, za katero je storilec že bil obsojen, vsekakor predstavlja pravno relevanten dokaz. Toda v tej zadevi obramba s potrebno stopnjo verjetnosti ni utemeljila obstoj predlaganega dokaza. Zato ne zadošča posplošena trditev o možnosti njegovega obstoja, ki ni podprta s konkretnimi dejstvi, ki bi omogočala sklepanje v tej smeri, ali s takšnimi okoliščinami, ki bi ustvarile razumen dvom o danosti tega dejstva. V takem položaju ni mogoče zaključiti, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

10. Zahteva se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen, med drugim tudi tedaj, ko je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno (res iudicata). Odločitev je v takih primerih odvisna od dejanskega obstoja odločitve, zaradi katere je nastopil učinek prepovedi ponovnega sojenja isti osebi za isto kaznivo dejanje. Te kršitve ni mogoče uveljavljati na v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevan način, in sicer kot posledico zavrnitve izvedbe predlaganega dokaza. Na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP bi bilo mogoče sklepati le, če bi bilo nedvomno izkazano, da je o obsojenčevem dejanju bilo pravnomočno odločeno s sodbo ali sklepom o ustavitvi kazenskega postopka.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R. C. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).