Tožena stranka, ki je samostojna podjetnica, je gospodarski subjekt, zato je zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ker je podpisala kreditno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka kot kreditodajalka upravičena zahtevati predčasno odpoved pogodbe, če kreditojemalec in/ali porok zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni, je presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe zgolj na strani tožeče stranke, pravilna in so očitki tožene stranke o špekulativnem ter nekorektnem odnosu tožeče stranke neutemeljeni.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 466,28 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico 15.181,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Prav tako je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 2.815,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).
2.Tožena stranka se laično pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Navaja, da se z razsodbo ne strinja, ker je neživljenjska in nečloveška. Tožeča stranka se ni poskusila pogovoriti z njo kot podjetjem, kateremu je dala brez pregleda dejavnosti obratni kapital. Torej se je zavedala tveganja, a je iz špekulativnih razlogov pritrdila financiranje. Tožečo stranko je tudi večkrat klicala, a se ji ta ni javljala, niti se ni odzivala na sporočilo z željo po sestanku. Podjetja v dejavnosti posredovanja nepremičnin potrebujejo določen čas, ker smejo le po opravljeni storitvi izstaviti račun. V po-covidnem obdobju se je to dogajalo. Tožeča stranka naj svojo terjatev pobota s poslovno škodo tožene stranke v znesku 16.700,00 EUR. Za vse stroške postopka je imela opravičilo in ne ve, zakaj jih nasprotna stranka nalaga njej. Za glavno obravnavo je bila bolna, a ni bilo zdravnice, ki bi izdala opravičilo na predpisanem obrazcu.
3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki dala kredit, ki se ga je tožena stranka zavezala vrniti v mesečnih obrokih do 25. 3. 2027. H kreditni pogodbi je pristopila tudi A. A. kot porokinja. Tožena stranka je zamujala s plačilom prevzetih obveznosti, zato je tožeča stranka tako njej, kot porokinji, poslala več opominov z dodatnim rokom za izpolnitev, ki so vsebovali opozorilo, da bo v primeru neplačila zapadlega dolga v danem roku odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo celotnega stanja po pogodbi. Ne tožena stranka, ne porokinja, zapadlih obveznosti tudi po prejemu opominov nista poravnali, zato je tožeča stranka z dopisom z dne 9. 5. 2023 zahtevala predčasno vračilo kredita, vključno z že zapadlimi obrestmi in stroški. V 4. točki 14. člena kreditne pogodbe je bila dogovorjena pravica tožeče stranke, da zahteva vračilo celotnega dolga še pred iztekom pogodbenega roka, če tožena stranka (kreditojemalka) in/ali porok kljub opominom in določitvi naknadnega roka za izpolnitev, zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni. Ker je sodišče prve stopnje takšno dejansko stanje ugotovilo v konkretni zadevi, je zaključilo, da sta odstop tožeče stranke od kreditne pogodbe in njena zahteva za predčasno plačilo celotnega dolga po tej pogodbi utemeljena. Posledično je toženi stranki naložilo plačilo celotnega dolga po pogodbi, zaradi zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo.
6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve o špekulativnem ravnanju, nekorektnem odnosu in neodzivnosti tožeče stranke, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje do vseh pravno relevantnih trditev opredelilo in je svoje ugotovitve tudi obširno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka, ki je samostojna podjetnica po šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), gospodarski subjekt. Kot takšna je, skladno z določbo 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka je podpisala kreditno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka upravičena zahtevati predčasno odpoved pogodbe, če kreditojemalec in/ali porok zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni. Ker je tožena stranka zamujala s plačilom svojih obveznosti po kreditni pogodbi za več kot 15 dni, prav tako pa obveznosti ni poravnala porokinja, je presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe zgolj na strani tožeče stranke, pravilna. Tožena stranka zato s ponavljajočimi ugovornimi trditvami, na katere je že prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje, ne more uspeti.
7.Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi trditvami o tem, da je v dejavnosti posredovanja potreben določen čas, ker se sme šele po opravljeni storitvi izstaviti račun in da se je to dogajalo v obdobju po (epidemiji) COVID-19, saj gre za nekonkretizirane pritožbene trditve, na katere ni mogoče odgovoriti. Poleg tega gre tudi za pritožbene novote, ki so po prvem odstavku 337. člena ZPP nedovoljene.
8.Tožena stranka se v pritožbi dalje sklicuje na 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožena stranka za zatrjevano poslovno škodo, ki naj bi jo povzročila tožeča stranka, ni podala zahtevka in tudi zato o tem ni odločilo. Tožena stranka sedaj navaja, da svojo poslovno škodo ocenjuje na znesek 16.700,00 EUR, kar naj tožeča stranka (in ne pritožbeno sodišče) pobota s terjatvijo. Po vsebini gre za izjavo o pobotu materialnega prava po 312. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in s tem za novo dejstvo. Tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji, zato gre za pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki ni dovoljena. Četudi bi tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami uveljavljala ugovor zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP), s pritožbo vseeno ne bi uspela, saj se po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi.
9.Pritožba tožene stranke v nadaljevanju izpodbija odločitev o stroških postopka. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je imela za vse stroške opravičilo, zato ne ve, zakaj jih nasprotna stranka nalaga njej, so nekonkretizirane in nerazumljive, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Plačilo stroškov postopka je toženi stranki naložilo sodišče prve stopnje in ne tožeča stranka. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka v postopku uspela v celoti in da so bili priznani stroški, ki jih je sodišče prve stopnje specificirano navedlo v 16. točki obrazložitve, potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na njeno bolniško odsotnost z naroka za glavno obravnavo, so pavšalne in nedokazane. Tožena stranka navaja, da je bila bolna in ni bilo zdravnice, ki bi izdala opravičilo na predpisanem obrazcu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ki je tik pred narokom sicer sporočila, da se ga ne more udeležiti zaradi bolezni, vendar ni izkazala, da je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče, in ni predložila zdravniškega opravičila na predpisanem obrazcu (drugi odstavek 115. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tega ni storila niti ob vložitvi pritožbe, zato svoje odsotnosti z naroka ni upravičila.
10.Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu s 155. členom ZPP in z Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo ter za materialne stroške priglašenih 12 točk, kar preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,20 EUR, povečano za 22 odstotni DDV pa 466,28 EUR. Tako odmerjene stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.