Jedro

V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.

Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.

Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.343,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sklep in sodba

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, da mora toženka "v roku 8 dni prenehati opravljati vse storitve računovodstva po določbah SRS oz. vodenja knjig po določbah SRS oz. drugi veljavni zakonodaji" za A., d. o. o., B., d. o. o., C. d. o. o., D., d. o. o., E., d. o. o., ter F., d. o. o..

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženki "prepove opravljanje vseh storitev računovodstva po določbah SRS oz. vodenja knjig po določbah SRS oz. drugi veljavni zakonodaji" za A., d. o. o., B., d. o. o., C. d. o. o., D., d. o. o., E., d. o. o., ter F., d. o. o.. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 55.914,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2020 do plačila. Tožnici pa je naložilo, da toženki povrne stroške pravdnega postopka.

Pritožbi tožnice in odgovora toženke

3.Tožnica se je zoper sklep in sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njenima pritožbama ugodi in izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Toženka je na obe pritožbi pravočasno odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi tožnice v celoti zavrne kot neutemeljeni ter potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožb

Izpodbijani sklep

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo tožbo glede zahtevka, da mora toženka "v roku 8 dni prenehati opravljati vse storitve računovodstva po določbah SRS oz. vodenja knjig po določbah SRS oz. drugi veljavni zakonodaji" za šest gospodarskih družb, navedenih v izreku (v nadaljevanju obrazložitve: prvi zahtevek). Presodilo je, da je naveden zahtevek le navidezno različen zahtevku, da se toženki "prepove opravljanje vseh storitev računovodstva po določbah SRS oz. vodenja knjig po določbah SRS oz. drugi veljavni zakonodaji" za šest gospodarskih družb, navedenih v izreku (v nadaljevanju obrazložitve: drugi zahtevek).

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da gre za primer le navidezno različnih (in prekrivajočih se oziroma t. i. vključenih) zahtevkov. Z različnimi besedami oba zahtevka "Toženki se prepove opravljanje vseh storitev …." in "Toženka je dolžna v roku 8 dni prenehati opravljati vse storitve ..." vsebinsko zapovedujeta enako. Z obema se od toženke zahteva, da za šest določenih gospodarskih družb ne opravlja računovodsko knjigovodskih storitev. Edina razlika, ko je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v časovnem okviru zaradi postavljenega osem dnevnega roka, ki ga vsebuje prvi zahtevek. In zaradi tega je prvi zahtevek zajet v širšem, drugem zahtevku, ki roka ne vsebuje.

7.Drži, da lahko v skladu z drugim odstavkom 63.b člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, ki je veljal v obdobju storitve zatrjevanih dejanj nelojalne konkurence (v nadaljevanju obrazložitve: ZPOmK-1) prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče. Ne drži pa pritožbeno stališče, da lahko prizadeti udeleženec učinkovito varstvo doseže le, če zoper storilca uveljavi vse zahtevke, ki mu ji daje na voljo navedeno zakonsko določilo. Od okoliščin konkretnega primera, predvsem od vrste in narave kršitve, je namreč odvisno, s katerimi zahtevki lahko prizadeti udeleženec učinkovito zavaruje svoja upravičenja. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je tožnica z dikcijo prvega zahtevka, ki ga poimenuje zahtevek na prenehanje ("Toženka je dolžna v roku 8 dni prenehati opravljati vse storitve ..."), postavila zahtevek, s katerim učinek prepovedanih dejanj nelojalne konkurence rešuje za nazaj. Zapoved prenehanja opravljanja storitev ne pomeni vzpostavitve prejšnjega stanja, saj z njo tožnica ne more doseči, da bi se bivši poslovni partnerji vrnili k njej. V pritožbi tudi sama navede, da se zahtevek na prenehanje nanaša na "zaustavitev" protipravnih ravnanj izvrševanja računovodskih in knjigovodskih storitev s strani toženke za nekdanje poslovne partnerje tožnice, ki so že v teku oziroma so še vedno v teku. Prvi zahtevek torej ni postavljen za nazaj oziroma na vzpostavitev prejšnjega stanja. Z njim tožnica ne more doseči odprave preteklih, že izvršenih ravnanj, ter vzpostavitve prejšnjega stanja.

8.Zato je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica uveljavila le navidezno različna zahtevka, pravilna. Ker je zato en zahtevek odveč, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zaradi litispendence pravilno zavrglo prvega, ker v njem tožnica zahteva nekaj manj kot v drugem zahtevku.

Izpodbijana sodba

9.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka delala kot referentka v knjigovodstvu tožnice od leta 2006 do 18. januarja 2018, ko je podala odpoved delovnega razmerja. Tožnica ji je očitala, da naj bi še pred tem s službenega računalnika na svoj zasebni elektronski naslov prenesla podatke o tožnici in njenih poslovnih partnerjih, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Očitala ji je tudi, da naj bi še pred odpovedjo prepričala šest poslovnih partnerjev, da prekinejo razmerje s tožnico. Potem je zanje začela opravljati računovodsko knjigovodske storitve, najprej preko družbe G. d. o. o., od 7. 10. 2019 pa kot samostojna podjetnica posameznica. Tožnica je trdila, da dejanja toženke predstavljajo prepovedana dejanja nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so očitki tožnice neutemeljeni. Za zavrnitev zahtevka na prepoved dejanj nelojalne konkurence je navedlo dva razloga: prvi, da vtoževana prepoved zajema preširoko, in drugi, da je tožnica presplošno zatrjevala, kaj konkretno naj bi sploh bile njene poslovne skrivnosti, ki naj bi jih toženka protipravno pridobivala in izkoriščala. Tudi za zavrnitev odškodninskega zahtevka je navedlo dva razloga: prvi in nosilni, da ni izkazano očitano dejanje nelojalne konkurence, in drugi, da je zahtevek za vtoževan izgubljeni dobiček nesklepčen.

10.Nelojalna konkurenca je v skladu s prvim odstavkom 63.a člena ZPOmK-1 prepovedana. Nelojalna konkurenca je v drugem odstavku istega člena definirana kot dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem. Prepovedovanje nelojalne konkurence po sistemu primarnosti generalne klavzule zainteresirani osebi nalaga, da v konkretnem primeru dokaže, da očitano ravnanje ustreza vsem elementom generalne klavzule. V tretjem odstavku 63.a člena ZPOmK-1 so posamična ravnanja nelojalne konkurence navedena primeroma. V obravnavani zadevi je tožnica toženki očitala nelojalno konkuriranje pri opravljanju računovodsko knjigovodske dejavnosti z dejanji, usmerjenimi v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z njenimi poslovnimi partnerji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij (3. alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1), kot tudi protipravno pridobivanje in neupravičeno izkoriščanje poslovne tajnosti tožnice (8. alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1).

11.V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.

12.Če je z dejanji, ki so po 63.a členu ZPOmK-1 nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava (prvi odstavek 63.b člena ZPOmK-1). Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče (drugi odstavek 63.b člena ZPOmK-1).

13.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da vtoževana prepoved zajema preširoko, ker prepovedi "opravljanja vseh storitev računovodstva po določbah SRS oziroma vodenja knjig po določbah SRS oziroma drugi veljavni zakonodaji".

za šest gospodarskih družb po pravu o nelojalni konkurenci ni mogoče uspešno iztožiti. Prepoved, kot jo želi doseči tožnica, namreč meri na prepoved posledice zatrjevanjih dejanj nelojalne konkurence (to je opravljanje storitev računovodstva in knjigovodstva za šest gospodarskih družb) in ne na prepoved zatrjevanjih dejanj nelojalne konkurence (to je ravnanj toženke, usmerjenih v prekinitev poslovnih razmerij teh družb s tožnico, in protipravno pridobivanje in izkoriščanje tožničinih poslovnih skrivnosti). Zato zahtevana prepoved opravljanja storitev računovodstva in knjigovodstva za šest gospodarskih družb presega okvir varstva, ki ga tožnici daje drugi odstavek 63.b člena v zvezi s 3. in 8. alinejo tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.

14.Očitek sodišča prve stopnje tožnice je torej meril na to, da vtoževana prepoved ni naperjena zoper zatrjevana dejanja nelojalne konkurence. Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se zahtevek na prepoved poslovnega sodelovanja toženke s prejšnjimi strankami tožnice tesno prilega kršitvi, če hkrati sama navaja, da je zahtevek naperila zoper posledice protipravnih ravnanj. Kršitev v obravnavani zadevi namreč ne predstavlja opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti, ampak zatrjevana dejanja toženke, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja, k preprečevanju in oteževanju takih razmerij tožnice z njenimi poslovnimi partnerji, kot tudi protipravno pridobivanje in neupravičeno izkoriščanje tožničinih poslovnih tajnosti. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi tožbenega zahtevka ni mogoče naperiti zoper konkretna dejanja nelojalne konkurence. Prav zahtevek na prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence iz drugega odstavka 63.b člena ZPOmK-1 je namenjen prepovedi dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, kot tudi prepoved protipravnega pridobivanja in neupravičenega izkoriščanja poslovne tajnosti drugega podjetja. V kolikor je kršitev že izvršena, vzpostavitev prejšnjega stanja pa glede na naravo kršitve ni mogoča ali primerna, pravice prizadetega udeleženca varuje odškodninski zahtevek.

15.Dodaten razlog za zavrnitev prepovednega zahtevka, kot tudi razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitana dejanja nelojalne konkurence niso izkazana.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica iz naslova varstva poslovne skrivnosti v obravnavani zadevi ne more uspeti. Da bi lahko uspela z zahtevkom iz tega naslova, bi morala najprej izkazati, da poslovna skrivnost obstaja. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z očitkom, da je toženka protipravno pridobila in neupravičeno izkorišča njene poslovne skrivnosti, najprej opravilo presojo, ali ti podatki štejejo za poslovno skrivnost. To presojo je pravilno oprlo na kriterije iz 39. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, ki je veljal v obdobju zatrjevane protipravne pridobitve podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost (v letu 2017 in v začetku leta 2018). Neutemeljeno je vztrajanje pritožnice, da so merodajne določbe Zakona o poslovni skrivnosti - ZPosS, ki je pričel veljati z dnem 20. 4. 2019, ko je toženka poslovne skrivnosti izkoriščala. Za presojo je bistveno, kakšno naravo je imel podatek ob pridobitvi. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni logično, da bi podatek, ki ob času zatrjevane protipravne pridobitve ni bil poslovna skrivnost, to postal ob njegovem kasnejšem neupravičenem izkoriščanju.

17.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Da trditvene podlage, ki bi omogočala takšno sklepanje, tožnica ni podala, je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Zato tožnica ne more uspeti zgolj s pritožbenim vztrajanjem, da sporni podatki a) o identiteti poslovnih partnerjev, b) vsebini pogodbenega odnosa s tožnico, c) obsegu storitev, ki jih je tožnica opravljala za poslovne partnerje, d) cenovnih in drugih pogojih sodelovanja in e) kontaktnih in drugih podatkih o poslovnih partnerji nedvomno predstavljajo poslovno skrivnost tožnice po drugem odstavku 39. člena ZGD-1. Ker tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi po navedenem zakonskem določilu omogočila presojo, ali imajo navedene kategorije podatkov naravo poslovne skrivnosti, nadaljnja presoja, ali jih je toženka protipravno pridobila in jih neupravičeno izkorišča, ni potrebna. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne opredeljuje do očitkov pritožnice, da se sodišče prve stopnje do navedb o neupravičenem izkoriščanju poslovnih skrivnosti ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotno presojo navedb o toženkinem posredovanju dokumentacije o poslovanju tožničinih strank na Inšpektorat Republike Slovenije zgolj skozi pravila o poslovni skrivnosti. Bistven očitek tožnice je namreč bil, da je šlo pri toženkini prijavi za ravnanje s ciljem prekinitve poslovnega razmerja med tožnico in njenimi poslovnimi partnerji ter preprečevanja, oteževanja in razdiranja teh razmerij. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je irelevantno, ali je pri poslovanju poslovnih partnerjev tožnice šlo za kršitev predpisov, ki je terjala uvedbo postopka zoper ta podjetja. Ni namreč mogoče sprejeti, da prijava kršitve delovnopravnih predpisov inšpekcijskim organom kot taka predstavlja nelojalno dejanje. Predmet presoje bi bil lahko le očitek, da se je toženka zavedala ali bi morala zavedati, da podaja neutemeljeno prijavo, ki pa ga tožnica ni navedla.

19.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno, brez izvedbe dokazov presojalo navedbe o ravnanjih toženke, ki so bila usmerjena v prekinitev poslovnih razmerij med tožnico in njenimi poslovnimi partnerji, v preprečevanje ali oteževanje teh razmerij ter v razdiranje teh razmerij z namenom, da bi se sklenila s toženko.

20.Toženki svobodna gospodarska pobuda po prenehanju delovnega razmerja ni bila posebej prepovedana. Dejstvo, da je toženka začela najprej poslovati v podjetju G. d. o. o., kasneje pa kot samostojna podjetnica, ter s tem konkurirati tožnici, ni protipravno. Neprerekana je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula med pravdnima strankama ni bila dogovorjena. Zato tožnica ne more biti uspešna s pritožbenim očitkom, da sodišče ni pridobilo podatkov AJPES in SIGEN-CA, ki bi nedvomno dokazali, da je toženka po prenehanju delovnega razmerja v imenu tretjih in v svojem imenu elektronsko podpisovala dokumenta za opravljene računovodske storitve za nekdanje poslovne partnerje tožnice. Opravljanje identične dejavnosti namreč ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence le zaradi tega, ker je ista oseba najprej opravljala funkcijo knjigovodje v enem podjetju, nato pa v konkurenčnem podjetju oziroma kot samostojna podjetnica.

21.Ravnanja toženke bi bila prepovedana le, če konkuriranje ne bi bilo pošteno oziroma bi ravnanje toženke na trgu pomenilo nelojalno konkurenco. O nelojalni konkurenci lahko govorimo šele, če bi konkretna ravnanja kazala, da toženka na trgu na nepošten način konkurira tožnici. Da bi šlo za tak primer, pa tožnica ne more izkazati s sklicevanjem na ravnanja toženke, ki naj bi jih storila v času, ko je bila pri njej še zaposlena oziroma v času, ko je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Kot že navedeno, dejanj nelojalne konkurence, četudi bi to nekatera od očitanih ravnanj lahko bila, ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Že iz navedenega razloga tožnica ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje brez vsebinske presoje in izvedbe dokazov zavrnilo njene navedbe, da je toženka že v času zaposlitve in tudi v času, ko je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, pričela opravljati računovodske storitve za njene stranke in s tem namenom preklicala kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA in ga prenesla nase osebno, da tekom zaposlitve ni izvrševala vknjižb in siceršnjih delovnih obveznosti, si na svoj zasebni e-poštni predal poslala različne podatke o tožnici in njenih poslovnih partnerjev, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ter nagovarjala poslovne partnerje, da prekinejo poslovno razmerje s tožnico. S pritožbenim stališčem, da navedena ravnanja skupaj predstavljajo izvrševanje nelojalne konkurence v nasprotju z izrecno določbo 63.a člena ZPOmK-1, tožnica ne more uspeti, ker se nanašajo na čas, ko toženka še ni samostojno opravljala gospodarske dejavnosti.

22.Ker protipravnost, kot ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za odškodninski zahtevek, ni izkazana, že to zadošča za njegovo zavrnitev. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene očitke, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da trditvena podlaga glede izgubljenega dobička ni sklepčna. Tudi morebitna utemeljenost teh pritožbenih očitkov namreč ne more pripeljati do ugodne odločitve o odškodninskem zahtevku tožnice.

23.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnili in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

24.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Stroški odgovorov na pritožbo so bili potrebni. Zato mora ta pritožbeni strošek toženki povrniti tožnica.

25.Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške toženke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in ji ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta priznalo 1800 točk skupaj za odgovora na pritožbi, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.343,95 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1VSRS sodba III Ips 88/2007 z dne 24. 11. 2009, VSL sodba V Cpg 81/2017 z dne 15. 3. 2017, VSL sklep V Cpg 1094/2017 z dne 18. 1. 2018.

2VSL sklep I Cpg 633/2005 z dne 5. 9. 2005 in VSL sodba in sklep I Cpg 649/2005 z dne 19. 4. 2007.

Zveza:

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (2008) - ZPOmK-1 - člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-3, 63a/3-8 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 39, 39/1, 39/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 274/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.