Jedro

Tožena stranka na mnenje strokovne komisije ni vezana. To jasno izhaja iz določbe 87. člena ZUJIK. Razlogi za odločitev pa konkretno tudi ne izhajajo iz mnenja komisije, z vsebino katerega je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe seznanjena z možnostjo, da se o njem izjavi in vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo, in na katero se v obrazložitvi odločbe sklicuje tožena stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrice za kulturo št. ... z dne 4. 3. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeča stranka ne vpiše v razvid samozaposlenih v kulturi. Iz njene obrazložitve izhaja, da je strokovna komisija, ki jo je ministrica za kulturo ustanovila za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 1. odstavka 2. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Uradni list RS, št. 9/04, v nadaljevanju: Uredba), na podlagi predloženih dokazil (potrdila o stalnem bivališču v Republiki Sloveniji, fotokopije potnega lista, potrdila Zavoda RS za zaposlovanje o prijavi v evidenco brezposelnih oseb ter osebne prošnje za plačevanje prispevkov) menila, da tožnik opravlja samostojno specializiran poklic slikarja in ni uživalec pokojnine, vendar z dosedanjim delom ne izkazuje, da je usposobljen za opravljanje tega poklica. Tožnik je v slikarstvu avtodidakt in je delno priučen za opravljanje poklica. Njegovo delo ni izvirno, izhaja iz literarnih in ne likovnih izhodišč. Tožnik je bil z negativnim mnenjem komisije seznanjen. Njegov ugovor in dodatna pojasnila so bila upoštevana na naslednji seji komisije. Kulturniška zbornica Slovenije mnenja na zahtevo ministrice v prepisanem roku ni podala. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da tožnik z dosedanjim delom ne izkazuje usposobljenosti za opravljanje poklica slikar, kar je pogoj za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi. Odločitev temelji na 87. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02, v nadaljevanju: ZUJIK) in 6. členu Uredbe.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ne strinja se z utemeljitvijo tožene stranke, da z dosedanjim delom ne izkazuje usposobljenosti za opravljanje poklica slikar. Ugotovitev tožene stranke ni skladna z določbami Uredbe, saj je s svojimi deli sodeloval že na več kot 80-ih razstavah in za svoje delo prejel priznanja. Na posameznih selektivnih skupinskih razstavah je razstavljal skupaj z eminentnimi akademskimi slikarji. Glede praktičnega znanja slikanja poudarja, da s priznanji že njegovo likovno delo govori samo zase. Pripravljen je tudi na praktično demonstracijo na sodišču, če bo to ocenilo kot potrebno. Kolikor tožbi ne bo ugodeno, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožniku obrazloži, kateri so konkretni pogoji in dokazila, ki jih zahteva za vpis v razvid. Iz navedenih razlogov vztraja pri ugovoru, ki ga je vložil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V razvid samozaposlenih v kulturi se po določbi 87. člena ZUJIK in 2. člena Uredbe lahko vpiše posameznik, ki kumulativno izpolnjuje dva pogoja: 1. da opravlja samostojno specializiran poklic na področjih iz 4. člena ZUJIK in ni uživalec pokojnine in 2. da ima ustrezno strokovno izobrazbo oziroma z dosedanjim delom izkazuje, da je usposobljen za opravljanje te dejavnosti. Da tožnik prvega od pogojev izpolnjuje, med strankama ni sporno. Sporno tudi ni, glede drugega pogoja, da tožnik ustrezne strokovne izobrazbe nima. Sporno ostaja, ali z dosedanjim delom izkazuje usposobljenost za opravljanje te dejavnosti. Po določbi 3. člena Uredbe se usposobljenost za opravljanje dejavnosti presoja na podlagi predloženega življenjepisa, bibliografije in seznama del, iz katerih sta razvidna tudi obseg in kakovost njegovega dela v zadnjem triletnem obdobju. Vlogi je zato treba priložiti tudi kritike oziroma objave v strokovni literaturi. Po določbi 87. člena ZUJIK o zahtevi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi odloči minister, pristojen za kulturo, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena.

Sodišče ugotavlja, da se je v času vodenja upravnega postopka materialni zakon spremenil. Strokovna komisija je izpolnjevanje pogojev za vpis tožnika v razvid ocenjevala še po določbah Uredbe o pogojih za vpis v razvid samostojnih kulturnih ustvarjalcev na področju kulture in o vodenju tega razvida (Uradni list RS, št. 23/95), ki se je prenehala uporabljati 3. 2. 2004, z uveljavitvijo Uredbe, ki jo tožena stranka (utemeljeno) navaja kot pravno podlago svoje odločitve. Ker se pogoji za vpis po obeh podzakonskih aktih pomembno razlikujejo, bi tožena stranka pred odločitvijo o zahtevi morala postopek dopolniti s pridobitvijo mnenja strokovne komisije po določbah Uredbe, veljavne v času odločanja, tožeči stranki pa omogočiti, da se o ugotovitvah strokovne komisije izjavi.

Utemeljeno pa po presoji sodišča tožnik ugovarja tudi, da v obrazložitvi odločbe niso navedeni konkretni razlogi za presojo tožnikove usposobljenosti za opravljanje poklica slikarja. Obrazložitev odločbe namreč ne vsebuje presoje izvedenih dokazov, tako da iz obrazložitve ni razvidno, katera so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka zaključila, da pogoj usposobljenosti ni izpolnjen. V obrazložitvi je navedeno le, da je bilo takšno mnenje strokovne komisije. Način, na katerega odločitev obrazloži tožena stranka nakazuje na zmotno stališče, da je tožena stranka na mnenje komisije vezana. To, kot izhaja jasno izhaja iz določbe 87. člena ZUJIK, ne drži. Razlogi pa konkretno tudi ne izhajajo iz mnenja komisije, z vsebino katerega je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe seznanjena z možnostjo, da se o njem izjavi in vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo, in na katero se v obrazložitvi odločbe sklicuje tožena stranka.

Ker so bila po navedenem v izpodbijani odločbi odločilna dejstva nepopolno ugotovljena, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala zgoraj navedene pomanjkljivosti odpraviti.