Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja prvega najema stanovanj po javnem pozivu za določeno leto zavrže, je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov.

Materialni roki, ki določajo, kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico, so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 8. 2011 in sklep št. ... z dne 8. 8. 2011 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 114,00 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka poudarja, da rok v javnem pozivu za dodelitev subvencije za leto 2011 temelji na materialnem predpisu in je kot tak določen za pridobitev materialne pravice. Gre torej za materialni prekluzivni rok, katerega podaljšanje ni dopustno. Škodljive posledice zamude materialnega roka se ne dajo popraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je vselej povezana z zamudo roka za opravo določenega dejanja v postopku, torej z zamudo procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice. Z vrnitvijo v prejšnje stanje ni mogoče postaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice. Glede na to, da je tožnik vložil vlogo za odobritev subvencije po poteku materialnega roka, je bila odločitev tožene stranke pravilna. Ne drži, da je tožena stranka odločila mimo tožnikovega zahtevka. Res je sicer, da o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje še ni bilo odločeno, vendar to glede na to, da je rok v javnem pozivu za dodelitev subvencije materialni prekluzivni rok, na odločitev nima nobenega vpliva.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 31. 8. 2011 v zvezi s sklepom z dne 8. 8. 2011. Pritožbeno sodišče prvenstveno izpostavlja, da je v konkretnem primeru vprašljivo, ali je glede na 7. čl. ZDSS-1 sploh podana stvarna pristojnost socialnega sodišča. Ker pa tožena stranka ni ugovarjala stvarne pristojnosti socialnega sodišča, in ker ne gre za kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo.

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu za leto 2011, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov. Tožena stranka zatrjuje, da je navedeni rok po svoji naravi materialni rok. Materialni roki, ki določajo kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS, Ur. l. RS, št. 86/2000 s spremembami), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato pritožbeno sodišče ni sledilo stališču, sprejetemu v sodbi, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (Sodba VS RS, št. U 1752/95).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb, je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek, bo morala izdati nov upravni akt tako, da bo primarno odločila o tožnikovi vlogi z dne 25. 7. 2011 kot o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, skladno z določbami 103. do 108. čl. ZUP, in nato upoštevajoč odločitev glede vrnitve v prejšnje stanje, odločiti o tožnikovi vlogi za dodelitev subvencije.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).