Jedro

Tožnik je tožbo zoper dokončen upravni akt vložil po izteku 30-dnevnega zakonskega roka od njegovega prejema. Zato je bilo treba tožbo kot prepozno zavreči (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo, vloženo 11. 7. 2013, zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2013. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Nevzdržna naj bi bila utemeljitev, da je tožba zavržena zgolj iz razloga, ker je zamudil 30 dnevni rok od vročitve odločbe 3. 6. 2013. Pritožbo je sicer res vložil sedem dni prepozno, vendar je sodišče zaprosil, da jo vseeno obravnava, pri čemer naj bi podrobno obrazložil razlog za zamudo. Tožena stranka je za odločitev o njegovi pritožbi rabila skoraj eno leto, zato se sprašuje, kako je mogoče, da upravni organ ni sankcioniran za zamudo, njegova tožba pa kljub obrazložitvi ni sprejeta v postopek. Razlika med nadomestilom za brezposelnost in socialno pomočjo, ki jo prejema je velika in sam ni kriv, da enostavno ne more dobiti več dela.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP) v zvezi z 72. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1). Glede na 1. odst. 274. čl. citiranega ZPP namreč predsednik senata že v fazi predhodnega preizkusa tožbe izda sklep o zavrženju, med drugim tudi v primeru, ko je ta vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev. V 1. odst. 72. čl. ZDSS-1 pa je izrecno določeno, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. To pomeni, da v kolikor je tožba vložena prepozno, vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno. Prav takšno procesno stanje je po bistveno pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, podano v predmetni zadevi.

Ob dejanski ugotovitvi, da je bil tožniku drugostopenjski posamični upravni akt z dne 27. 5. 2013 vročen 3. 6. 2013, je rok za vložitev tožbe dejansko potekel 3. 7. 2013. Ker gre pri roku za vložitev tožbe za materialno prekluzivni rok ne glede na to, v katerem zakonu je predpisan, s potekom tega roka ugasne pravica za meritorno sojenje v zadevi. Iz navedenega razloga je z izpodbijanim sklepom tožba zakonito zavržena, pritožbene navedbe pa ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

Pravno povsem irelevantne so namreč pritožnikove navedbe, da je tudi tožena stranka v predsodnem upravnem postopku prekoračila rok za odločitev o pritožbi, pa zato ni bila sankcionirana. Če pristojni drugostopenjski organ ne izda upravnega akta o pritožbi v zakonitem roku, je po 2. odst. 72. čl. ZDSS-1 stranki dana možnost vložitve tožbe zaradi t.i. molka organa, saj se šteje, kot da bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ na njeno posebno zahtevo ne odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Ker tožnik te zakonske možnosti ni izkoristil in je tožbo vložil šele po prejemu drugostopenjskega posamičnega upravnega akta, bi za zagotovitev vsebinskega sojenja o zadevi to moral storiti v 30-ih dneh od prejema dokončne odločbe. Za pritožbeno rešitev zadeve namreč ne morejo biti odločilni razlogi, zaradi katerih je prišlo do zamude z vložitvijo tožbe niti zatrjevan težak socialno ekonomski položaj, ker je uživalec denarne pomoči in ne pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP, potrditi sklep sodišča prve stopnje.