Jedro

Tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, saj si z vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo ni mogla izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v 2. točki izreka zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 11.9.1997. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo A & A A. d.o.o., ker oseba, ki je pritožbo vložila, kljub pozivom tožeče stranke ni predložila pooblastila zakonitega zastopnika za vložitev pritožbe. Pravna oseba A & A A. d.o.o. (deklarant v carinskem postopku) tožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložila. Prvostopenjsko sodišče je zaradi tega tožbo tožeče stranke zoper odločbo o zavrženju pritožbe A & A A. d.o.o. (2. točka izreka izpodbijane odločbe) zavrglo, ker očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno na zakon oprto korist. Zoper zavrnilni del odločitve prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da ji je z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj morajo sodišča in drugi državni organi v enakih primerih odločati enako. Pri tem se sklicuje na sodbe upravnega sodišča, št. U 286/2001 z dne 26.5.2004, U 478/2003-34 z dne 8.7.2004 in U 1997/2003-20 z dne 4.10.2004, v katerih je upravno sodišče zavzelo stališče, da špediter za carinski postopek ne potrebuje posebnega pooblastila, saj je pooblaščenec po zaposlitvi oziroma da pravno osebo špedicije lahko zastopajo vsi zaposleni, saj se z delovnim razmerjem samodejno vzpostavi pooblastilno razmerje. Dodaja, da izpodbijani sklep glede na citirane sodbe upravnega sodišča odstopa od dosedanje sodne prakse, pri čemer prvostopenjsko sodišče ne utemelji, zakaj. Carinski organ bi moral že pri vložitvi carinske deklaracije v skladu s 54. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka v postopku, lahko stranka v postopku. V kolikor špediter - v konkretnem primeru A & A A. d.o.o. - nima ustreznega pooblastila, kot je ugotovila tožena stranka, je celoten postopek carinjenja ničen v skladu s 5. točko 267. člena ZUP in 2. točko tretjega odstavka 25. člena ZUP. V zvezi s tem je v drugem odstavku 60. člena ZUP določeno, da se pooblastilo preizkusi po uradni dolžnosti. Navaja še sodbo, št. U 764/99-6 z dne 14.2.2002 v kateri je upravno sodišče ugotovilo, da se z odločbo na podlagi tretjega odstavka 52. člena CZ ugotavlja zgolj dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po 4. točki prvega odstavka 34. člena ZUS sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravno-varstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, kot tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke zoper tisti del upravne odločbe, ki se nanaša na zavrženje pritožbe A & A A. d.o.o (deklaranta) zoper prvostopenjsko odločbo upravnega organa (druga točka izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa). Izpodbijani sklep v ničemer ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke (prejemnika v carinskem postopku) temveč se nanaša le na pravni oziroma procesni položaj A & A A. d.o.o. (deklaranta v carinskem postopku). Prejemnik blaga in deklarant sta po 143. členu Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 ) v povezavi s 150. členom CZ, sicer solidarna carinska dolžnika, vendar pa je njun procesni položaj v upravnem sporu popolnoma samostojen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, saj si z vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo ni mogla izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem upravnem sporu pa ta ni bil izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo A & A A. d.o.o. Poleg tega pa je glavni pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odstopilo od ustaljene sodne prakse, povsem neupravičen, saj je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo o procesnem vprašanju (pravnih posledicah pomanjkanja pooblastila za zastopanje v upravnem postopku – za vložitev pritožbe), v pritožbi citirane sodbe upravnega sodišča pa vsebujejo vsebinske odločitve o pooblastilih špediterja v postopku carinjenja in kot take ne predstavljajo odločitve o enakem spornem vprašanju.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. členom ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.