Jedro

Za napredovanje v naziv je treba izpolnjevati pogoj najmanj treh let pridobljenih delovnih izkušenj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, ki ima strokovni naslov višja medicinska sestra, zaposlene v Šolskem centru A, Strokovna zdravstvena in poklicna ter tehnična kemijska šola, v naziv mentor. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnica, ki je razporejena na delovno mesto učitelja praktičnega pouka v zdravstvu, ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv ni izpolnila pogoja iz 1. odstavka 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, v nadaljevanju: Pravilnik), in sicer z zakonom in drugimi predpisi določenega pogoja za strokovne delavce. S 5. odstavkom 69. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in 23/96, v nadaljevanju: ZOFVI) je določeno, da mora imeti učitelj praktičnega pouka in veščin najmanj srednjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri, najmanj tri leta delovnih izkušenj in pedagoško-andragoško izobrazbo ali opravljen mojstrski izpit. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv ni izpolnjevala pogoja pridobljenih najmanj treh let delovnih izkušenj. Na podlagi fotokopije delovne knjižice in potrdila Splošne bolnišnice A o pridobljenih delovnih izkušnjah je tožnica izkazala 9 mesecev in 15 dni pridobljenih delovnih izkušenj in sicer v času od 15. 7. 1980 do 14. 8. 1980 in od 16. 6. 1983 do 29. 2. 1984, od 1. 3. 1984 pa je tožnica zaposlena v vzgoji in izobraževanju. Nadalje tožena stranka še navaja, da takrat, ko se je tožnica prvič zaposlila v vzgoji in izobraževanju, je pogoje za opravljanje tega dela določal takrat veljavni Zakon o usmerjenem izobraževanju in je v 2. alinei 1. odstavka 175. člena določal med drugim tudi tri leta ustreznih delovnih izkušenj. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnica tudi ob prvi zaposlitvi v vzgoji in izobraževanju ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za učitelja praktičnega pouka, saj ni imela pridobljenih treh let ustreznih delovnih izkušenj. Ker tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 2. člena Pravilnika, je tožena stranka njen predlog zavrnila.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je učiteljica praktičnega pouka s strokovnim naslovom višja medicinska sestra in ima opravljen strokovni izpit za višje medicinske sestre. Opravila je tudi strokovni izpit in si pridobila pedagoško izobrazbo. Tožnica poučuje predmet zdravstvena nega in si je tudi pri vodenju praktičnega pouka pridobila delovne izkušnje s področja zdravstvene nege. V Splošni bolnišnici A se tožnica vključuje v delovni proces oddelka in sodeluje z zdravstvenim in negovalnim timom. Prav tako je opravila strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja. Toženi stranki očita, da ni bil spoštovan rok za izdajo odločbe, ker je tožnica čakala štiri leta na izdajo te odločbe. V tem času je bila pri svojem delu dejavna in je zbrala dovolj točk za napredovanje v naziv svetovalka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zmotno stališče tožnice, da si je delovne izkušnje, ki so predpisane za zasedbo delovnega mesta učitelja praktičnega pouka, pridobila že s samim poučevanjem praktičnega pouka. Če bi bil namen zakonodajalca takšen kot ga želi prikazati tožnica, potem v zakonu ne bi bil posebej predpisan pogoj delovnih izkušenj. Tožena stranka poudarja, da je Zakon o usmerjenem izobraževanju, ki je veljal v času, ko se je tožnica prvič zaposlila v vzgoji in izobraževanju, določal pogoj triletnih ustreznih delovnih izkušenj, to pa je tudi določeno po 5. odstavku 96. člena ZOFVI. V zvezi z navedbo tožnice, da je opravila strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja pa tožena stranka navaja, da je v 3. odstavku 92. člena ZOFVI določeno, da morajo strokovni delavci kumulativno izpolnjevati pogoje: obvladati slovenski jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Izobrazbeni pogoj je tako ločen pogoj od pogoja opravljenega strokovnega izpita in se ugotavlja neodvisno. Dejstvo, da ima tožnica opravljen strokovni izpit še ne pomeni, da izpolnjuje predpisani izobrazbeni pogoj za zasedbo delovnega mesta učitelja praktičnega pouka v poklicnih oziroma strokovnih šolah po 5. odstavku 96. člena ZOFVI. Nadalje tožena stranka še navaja, da z opravljenim strokovnim izpitom lahko poučuje vse predmete, za katere izpolnjuje tudi ostale predpisane kadrovske pogoje. Predmet praktični pouk pa ni eden od predmetov, za katerega bi tožnica izpolnjevala vse kumulativno predpisane kadrovske pogoje. Tožnica je vložila vlogo 30. 1. 1998, tožena stranka je pozvala tožnico na dopolnitev njene vloge dne 27. 8. 1998 in 14. 4. 1999, zamuda roka iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa ni v ničemer vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 1. odstavka 2. člena Pravilnika in upoštevala, da tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv ni izpolnjevala pogoja najmanj treh let pridobljenih delovnih izkušenj na podlagi 5. odstavka 96. člena ZOFVI. To svojo odločitev je tožena stranka oprla na podatke delovne knjižice, prav tako pa tudi na podlagi potrdila Splošne bolnišnice A, da je tožnica izkazala le 9 mesecev in 15 dni pridobljenih delovnih izkušenj. Tožnica v tožbi teh podatkov ne izpodbija oziroma ne dokazuje daljše dobe pridobljenih delovnih izkušenj. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko je tožnica izkazala le 9 mesecev in 15 dni pridobljenih delovnih izkušenj, je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnica ne more napredovati v naziv, ker ne izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce (1. odstavek 2. člena Pravilnika).

Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je tožena stranka prekoračila rok, določen v 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Vendar ta zamuda ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, tožnica pa tudi v tem času ni izkoristila možnosti, ki jo daje 2. odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Tožnica v tožbi poudarja, da ima opravljen strokovni izpit za višje medicinske sestre in strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja in si je pridobila tako pedagoško izobrazbo. Vse te podatke je tožnica navedla in za to predložila ustrezne listine že v upravnem postopku. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na tožbo pa opravljeni strokovni izpit ne more vplivati na to, ali tožnica izpolnjuje pogoje, ki so navedeni v 5. odstavku 26. člena ZOFVI, torej ali izpolnjuje pogoj izobrazbe in delovnih izkušenj. Z opravljenim strokovnim izpitom ne more nadomestiti pogoja, ki je določen v 5. odstavku 26. člena ZOFVI, na katerega se je ob uporabi 1. odstavka 2. člena Pravilnika tožena stranka tudi oprla pri svoji odločitvi.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in tožnica podatkov o svoji zaposlitvi v Splošni bolnišnici A tudi ne izpodbija, pravilno je pri tem uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Ker tudi ni podana zatrjevana kršitev upravnega postopka, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt tožene stranke pravilen, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.