Jedro

Toženka bi lahko tožnikovo prošnjo v predmetni zadevi zavrgla le, če bi ugotovila, da se tožnik sklicuje na enake okoliščine kot v prvi prošnji, ki jo je pravnomočno zavrnila; če pa bi ugotovila, da se sklicuje na drugačne okoliščine in prilaga dokaze, ki jih v prvem postopku ni predložil, bi morala o njegovi prošnji odločiti po vsebini, torej presoditi, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in nato njegovi vlogi ugoditi ali jo zavrniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 289/2024 z dne 13. 3. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. Bpp 289/2024 z dne 13. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju toženka) na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrglo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 7. 3. 2024. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za pravno svetovanje in pripravo pravnega mnenja glede možnosti razveze, glede na dejstvo, da je poročen s tujko in da je bila zakonska zveza sklenjena v tujini, ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v razveznem postopku. Kot morebitnega izvajalca BPP je predlagal odvetnika A. A. iz ...

3. Toženka pojasnjuje, da se po določbi drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v postopku odločanja o prošnji za dodelitev BPP uporablja ZUP, razen kolikor ZBPP ne določa drugače. Skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP sodišče prošnjo prosilca zavrže, če pri predhodnem preizkusu ugotovi, da je bilo o njej že pravnomočno odločeno in je bila izdana zavrnilna odločba ter se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

4. Nadaljuje, da je z odločbo, št. Bpp 188/2023 z dne 28. 2. 2023, tožnikovo prošnjo z dne 27. 2. 2023 za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku razveze zakonske zveze zavrnila. Iz spisovnih podatkov te zadeve je izhajalo, da je tožnik slovenski državljan, s prijavljenim stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter da nima mladoletnih otrok oziroma otrok, za katere bi bil dolžan skrbeti. Toženka je v takratnem postopku ocenila, da predstavlja predlog za razvezo zakonske zveze v primeru, ko ni treba odločati o razmerjih med starši in mladoletnimi otroki, enostavno pisanje, ki ga lahko tožnik sestavi sam in ne potrebuje pomoči pravnega strokovnjaka. Pojasnila mu je, kaj mora predlog za razvezo zakonske zveze vsebovati (105. in 180. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kaj je treba predlogu priložiti ter da bo za razvezo zakonske zveze v sodnem postopku dovolj njegova ocena, da zakonske zveze ne želi več ohranjati in da vztraja pri predlogu, v katerem zatrjuje nevzdržnost zakonske zveze. Zaključila je, da bo pravica do sodnega varstva tožniku ustrezno zagotovljena, če bo v postopku po vložitvi predloga nastopal sam, saj sodni postopek ne bo zapleten in bo sposoben učinkovito zavarovati svoje pravice in interese.

5. V nadaljevanju toženka obrazloži, da tožnik v sedaj obravnavani prošnji z dne 7. 3. 2024 navaja, da je bolan, invalid in da ima težave s spominom ter zato potrebuje odvetnika, saj sam ne zna spisati predloga. V dopolnitvi z dne 11. 3. 2024 pa je še pojasnil, da ga je zadela možganska kap, žena pa je iz tujine in zato potrebuje pomoč odvetnika za zastopanje.

6. Toženka navaja, da je tožnik že v prejšnjem postopku Bpp 188/2023 vložil prošnjo za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku razveze zakonske zveze in da je tako očitno, da je bil že takrat seznanjen s postopkom razveze zakonske zveze, ki je sklenjena v tujini s tujcem. Sedaj obravnavani prošnji z dne 7. 3. 2024 je priložil overjeno izjavo žene, da se strinja z razvezo zakonske zveze. Pojasnjuje, da glede na navedeno postopek razveze zakonske zveze ne bo zapleten, saj bo tožnik predlogu za razvezo zakonske zveze priložil navedeno overjeno izjavo, sam pa bo le vztrajal na nevzdržnosti in razvezi zakonske zveze. Glede tožnikovih navedb o slabem zdravstvenem stanju toženka pojasni, da te niso podkrepljene z dokazili in jih zato ne more upoštevati. Iz prošnje in iz osnutka predloga za razvezo zakonske zveze tudi ne izhajajo razlogi za nujno in takojšnjo vložitev predloga za razvezo zakonske zveze. Tožnik se bo lahko ustrezno pozdravil in nato sam vložil predlog za razvezo zakonske zveze ter se samostojno udeležil naroka za glavno obravnavo. Zaključi, da o prošnji ni dopustno še enkrat odločati, saj je bil v konkretni zadevi že voden postopek in sprejeta odločitev, dejansko stanje, na katero se opira sedaj obravnavana prošnja, pa se ni spremenilo.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in odloči tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženka naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v postopku.

8. Tožnik uvodoma navaja, da je toženka zavrgla njegovo prošnjo za dodelitev BPP z utemeljitvijo, da naj bi bila že predhodno zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP, saj naj ne bi potreboval odvetnika za vložitev predloga za razvezo zakonske zveze. Tožnik trdi, da to ne drži in navaja, da je invalid, da ga je zadela možganska kap, da sam ni sposoben skrbeti zase, da ni sposoben spisati sodnih vlog ter da je pridobitno nesposoben in prejemnik denarne socialne pomoči. Prosil je za dodelitev BPP za razvezni postopek z mednarodnim elementom, saj je poročen je s tujko, ki ne govori slovensko, ampak le špansko. Po vloženi prošnji za dodelitev BPP je sedanji pooblaščenec zanj vložil predlog za razvezo zakonske zveze, saj sam tega ne zna. Zaradi zdravstvenih težav, ki jih ima, pa predloga tudi ni sposoben sam pripraviti in zato potrebuje BPP po odvetniku.

9. V nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za BPP. Pojasnjuje, da če mu BPP ne bo odobrena, bo moral sam plačati odvetniške stroške (sestava predloga za razvezo zakonske zveze), kar bo dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z ZBPP, saj je socialno ogrožen invalid. Meni, da je bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in mu je s tem bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) v zvezi s 1. členom Ustave RS. Toženka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. Poleg izpodbijanega sklepa tožbi prilaga odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 1412-2830/2021-3 z dne 19. 11. 2021, o svoji nezaposljivosti, predlaga pa tudi svoje zaslišanje.

10. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Toženka je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu (zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in pripravo pravnega mnenja ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v razveznem postopku) oprla na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

13. Iz upravnega spisa Bpp 188/2023 je razvidno, da je tožnik že 27. 2. 2023 pri toženki vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je pod rubriko "podatki o zadevi" pod pravno zadevo navedel "ločitev". Med strankama ni sporno, da je toženka s pravnomočno odločbo Bpp 188/2023 z dne 28. 2. 2023 odločila, da se ta prošnja zavrne. Kot izhaja iz upravnega spisa Bpp 289/2024 je nato tožnik pri toženki 7. 3. 2024 ponovno vložil (sedaj obravnavano) prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in pripravo pravnega mnenja glede možnosti razveze zakonske zveze ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v razveznem postopku. V prošnji je navedel, da je poročen s tujko, s katero sta sklenila zakonsko zvezo v tujini, da je prejemnik denarne socialne pomoči, bolan in invalid in da ima težave s spominom, zato potrebuje BPP in pomoč odvetnika, saj sam ne zna spisati predloga za razvezo zakonske zveze.

14. Med strankama je sporno, ali je toženka ravnala zakonito, ko je tožnikovo prošnjo z dne 7. 3. 2024 za dodelitev BPP zavrgla z izpodbijanim sklepom z utemeljitvijo, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, pri tem pa se oprla na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnila, da je bil v zadevi Bpp 188/2023 že voden postopek in sprejeta odločitev o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za postopek razveze zakonske zveze, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira sedaj obravnavana tožnikova prošnja za dodelitev BPP pa se nista spremenili.

15. Sodišče pojasnjuje, da določba 129. člena ZUP določa okoliščine, v katerih organ ob predhodnem preizkusu zadeve, torej preden se spusti v njeno vsebinsko obravnavo, vlogo s sklepom zavrže. Za predmetno zadevo relevantna 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da je to mogoče v primeru, kadar je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, torej v primeru pozitivne upravne odločbe, katere posledica je materialna pravnomočnost. Organ pa lahko ravna po tej določbi tudi v primeru zavrnilne odločbe, vendar le, če se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila. V slednjem primeru namreč ne nastopi materialna pravnomočnost, ampak zgolj formalna, kar pomeni, da ponovno odločanje o zadevi ni onemogočeno, zakonodajalec pa je iz razloga ekonomičnosti predvidel zavrženje vloge, če je bila stranka v vsebinsko enaki zadevi že prej neuspešna, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. To določbo pa je treba razlagati širše, saj je vsaka okoliščina, ki bi lahko utemeljevala drugačno odločitev ob ponovno vloženi zahtevi, podlaga za dolžnost organa, da izvede postopek vsebinske presoje in vloge ne sme zavreči.1

16. Zato je odločitev o tem, da so v primeru predhodne pravnomočne zavrnilne odločitve podani pogoji za zavrženje vloge oziroma zahteve, treba s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, da se ne dejansko stanje ne pravna podlaga nista spremenili. Da pa je to mogoče ugotoviti, mora upravni organ najprej ugotoviti, na kakšni dejanski podlagi je stranka vložila svojo zahtevo v prejšnjih postopkih, in to primerjati z aktualno zahtevo. To pomeni, da mora to natančno preveriti in v svoji odločitvi obrazložiti tako, da bo odločitev mogoče preizkusiti. Zgolj navedba, kot je v obravnavani zadevi, da predmetna zahteva temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot predhodna, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, brez podrobne utemeljitve, preizkusa takšne odločitve ne omogoča, s tem pa tudi ni mogoče preveriti njene pravilnosti. Z drugimi besedami - toženka bi lahko tožnikovo prošnjo v predmetni zadevi zavrgla le, če bi ugotovila, da se tožnik sklicuje na enake okoliščine kot v prvi prošnji, ki jo je pravnomočno zavrnila; če pa bi ugotovila, da se sklicuje na drugačne okoliščine in prilaga dokaze, ki jih v prvem postopku ni predložil, bi morala o njegovi prošnji odločiti po vsebini, torej presoditi, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in nato njegovi vlogi ugoditi ali jo zavrniti. Ker toženka svojega stališča, da gre v primeru tožnikove sedaj obravnavane prošnje za zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, ni utemeljila tako, kot je pojasnjeno v predhodnih navedbah te obrazložitve, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. Sodišče še dodaja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je toženka delno, sicer omejeno in nekonkretizirano, spustila v vsebinsko obravnavanje tožnikove prošnje (čeprav je odločitev sprejela pri predhodnem preizkusu zahteve in tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP po določbi 4. točke 129. člena ZUP z izpodbijanim sklepom zavrgla), s tem, ko je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je bil tožnik že ob vložitvi prve prošnje seznanjen s postopkom za razvezo zakonske zveze, sklenjene v tujini s tujcem, in da zato po njeni oceni ne potrebuje pravnega svetovanja po odvetniku ter nadalje, da postopek razveze ne bo zapleten, saj bo tožnik predlogu za razvezo zakonske zveze le priložil overjeno izjavo svoje žene, da se strinja z razvezo zakonske zveze, sam pa bo vztrajal na nevzdržnosti in razvezi le - te.

18. Glede pojasnila toženke, da tožnikovih navedb o slabem zdravstvenem stanju ne more upoštevati, saj niso podkrepljene z nobenimi dokazili, pa sodišče pojasnjuje, da je trditveno in dokazno breme sicer res na tožniku, vendar pa bi morala toženka, če je štela, da je prošnja za dodelitev BPP nepopolna, v smislu določb 67. člena ZUP tožnika pozvati k dopolnitvi.

19. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, nato pa ponovno odločiti o zadevi, pri tem pa je vezana na pojasnjeno pravno mnenje sodišča glede postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah BPP po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača. 1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list RS d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 28 - 31.