Jedro

Inšpekcijski ukrepi po besedilu 152. člena ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo tam opisanega lesenega počitniškega objekta, stoječega na parceli št. 248 k.o. … (1. točka), ter da mora objekt na svoje stroške v roku štirih mesecev po prejemu te odločbe odstraniti (2. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno, da bo v primeru, če tožnica v postavljenem roku objekta ne bo odstranila, to v izvršilnem postopku storilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (3. točka izreka), da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka). V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je tožnica na zaslišanju povedala, da sta s pokojnim možem leta 1971 kupila ruševine kmetijskega objekta in nato na AB ploščo postavila objekt, ki je v celoti lesen. Prikaz objekta pod zaporedno številko 104 iz 4. člena „akta legalizacije“ po tožničini izjavi povsem ustreza dejanskemu stanju. Za gradnjo objekta tožnica ni pridobila ustreznih upravnih dovoljenj, njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja pa je bila v letu 2006 zavrnjena. Ker za objekt niso bila pridobljena potrebna dovoljenja, gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da ne morebitne spremembe prostorskih aktov, na podlagi katerih bi bilo mogoče obravnavani objekt legalizirati, ne strokovno mnenje o usklajenosti nelegalne gradnje z okolico, ne moreta vplivati na pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Tožnica v tožbi navaja, da je gradbeni inšpektor z izdajo izpodbijane odločbe prekoračil svoja pooblastila in pravice ter storil kaznivo dejanje po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z odločbo je namreč odredil ustavitev nadaljnje gradnje objekta, čeprav je vedel, da je bil ta objekt dokončan že v letu 1971, v odločbi pa ni navedel nobenega dejstva, iz katerega bi izhajalo, da tožnica objekt še gradi. Prav tako ni navedel popolne in pravilne vsebine vloge, ki se nanaša na legalizacijo zgrajenega objekta. S tem je overil v uradnem dokumentu neresnična dejstva, ki naj služijo pravnemu prometu, 1. točka izpodbijane odločbe pa je tudi neizvršljiva, saj od tožnice ni mogoče zahtevati ustavitve del, ki jih že 40 let ne izvaja.

Po 26. členu ZGO-1 inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem odločb tega zakona in drugih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji. Ker tožnica v obravnavani zadevi ne izvaja gradnje, temveč že 40 let uživa lastniško posest objekta, inšpektor ni pristojen za odreditev rušenja tega objekta. Iz navedenih razlogov tožnica meni, da je izpodbijana odločba nična.

Obravnavani objekt je bil že v obdobju 1971 do 1973 priključen na vodovod, elektriko in telefon, v njem pa je imel investitor prijavljeno stalno bivališče in popoldansko obrt. Tožnica še vedno plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Investitor je v letu 1976 želel objekt legalizirati in je za to zbral celotno dokumentacijo z vsemi predpisanimi soglasji, vendar občina šest let ni odločila o tej vlogi, šele 25. 2. 1982 pa je investitorju sporočila, da po sprejetju Zakona o Triglavskem narodnem parku ni več možnosti za legalizacijo. To pomeni, da je Občina Radovljica nezakonito zadrževala legalizacijo, dokler je bila možna, nato pa jo zavrnila na podlagi zakona, ki ob vložitvi vloge še ni obstajal. Izpodbijana odločba neresnično navaja dejstva o gradnji, saj ne navaja dejanskih ugotovitev o njenem poteku in razlogov za njeno ustavitev, kar pomeni, da ne vsebuje bistvenih dejstev, pomembnih za odločitev. Tožnica dodaja še, da trenutno potekajo postopki za spremembo prostorskih aktov, ki bi omogočili legalizacijo obravnavanega objekta. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, to po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni nelegalno gradnjo, po 152. členu istega zakona pa v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (…).

Tako obveznost pridobitve upravnega dovoljenja za gradnjo (gradbenega dovoljenja), kot tudi pravne posledice kršitve te obveznosti in inšpekcijske ukrepe v takem primeru torej predpisuje ZGO-1. Iz besedila navedenih 12.1. točke prvega odstavka 2. člena in 152. člena tega zakona izhaja, da se ta ureditev ne nanaša le na dela, ki šele potekajo oziroma na objekte, ki se šele gradijo, temveč tudi na že izvedena dela oziroma že zgrajene objekte. Tožnica ima tako sicer prav, ko navaja, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb ZGO-1 in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji (26. člen), vendar po opisani zakonski ureditvi to brez vsakega dvoma pomeni tudi nadzor nad že opravljenimi deli oziroma že zgrajenimi objekti. Gradbeni inšpektor z izdajo izpodbijane odločbe torej ni v ničemer prekoračil svojih pristojnosti oziroma pooblastil, ki jih določa ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po prej navedenem besedilu 152. člena ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na obravnavanem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. To sodišče je zavzelo enako stališče že v vrsti predhodnih odločb, med novejšimi npr. I U 311/2012 z dne 31. 5. 2012. Tožnica ne ugovarja ugotovitvam toženke, da gre za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje in da to gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Iz prej navedene zakonske ureditve izhaja, da so to tudi edine okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi. Povedano drugače: okoliščine, ki se nanašajo na neuspešni poskus legalizacije obravnavanega objekta in okoliščine, ki se nanašajo na morebitne spremembe prostorskih aktov, ki bi v prihodnosti lahko omogočile legalizacijo obravnavanega objekta, pravno niso pomembne, zato tožbene navedbe o teh okoliščinah niso mogle vplivati na odločitev sodišča. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je gradbeni inšpektor izpodbijano odločbo izdal v okviru svojih zakonskih pristojnosti in v skladu z določbami ZGO-1, da so torej tožbene navedbe o njeni ničnosti in nezakonitosti v celoti neutemeljene. Sodišče je zato tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge aline drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).