Jedro

Pritožnica, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne na pravna stališča. Ker pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje kršitev zagrešilo pri opredeljevanju do postavljenega materialnopravnega ugovora, s čimer ne zatrjuje protispisnosti dejanske ugotovitve, pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29986/2011 z dne 10.3.2011 v 1. in 3. odstavku vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve prepisa te sodbe tožeči stranki plačati znesek 2.323,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.161,60 EUR od 7.4.2010 do plačila in od zneska 1.161,60 EUR od 9.6.2010 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 123,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2011 do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 8 dni od prejema sodbe dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 279,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu ZPP. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila za plačilo storitev, ki jih je opravila tožnica, dogovorjena kompenzacija z gostinskimi storitvami toženke v celoti, kot trdi toženka, ali pa je bil o tem vprašanju dosežen zgolj delni dogovor, da naj bi se kompenziral le del zaračunanih storitev, kot trdi tožnica. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja oprlo zgolj na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP. Štelo je, da je tožnica dogovor o popolni kompenzaciji zanikala, toženka pa temu ni nasprotovala ter dodatno, da dogovor izhaja tudi iz priloženih računov. Zaradi zmotnega tolmačenja dokazov je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, kar je privedlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka je v ugovoru izrecno zatrjevala obstoj dogovora o celotni kompenzaciji, kar je tožnica delno priznala, delno pa zanikala. Res je, da toženka na navedbe tožnice ni odgovorila, vendar pa tega ni moč šteti kot priznanje dejstev, saj namen zanikanja tega dejstva izhaja iz toženkinih navedb iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo določilo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Z zanikanjem navedenega dejstva in zatrjevanjem dogovora o popolni kompenzaciji, je dokazno breme prešlo na tožečo stranko, ki je za dokazovanje delne kompenzacije predlagala zaslišanje dveh prič. Ko so dokazni predlogi enkrat podani, gre za skupne dokazne predloge, kar pomeni, da tožena stranka ni dolžna že predlaganega dokaza predlagati še enkrat, še posebej, če se dokazni predlog nanaša na skupno trditveno podlago. Stranki obstoj dogovora priznavata, le vsebino, ki jo je mogoče preveriti le z zaslišanjem, tolmačita drugače. Obstoja ustnega dogovora, ki ga zatrjujeta obe pravdni stranki, ni mogoče razbrati iz listin, zaradi česar sodišče ni imelo zakonske podlage odločiti brez glavne obravnave. Iz predlaganih dokazov jasno izhaja, da sta stranki želeli razpis naroka, saj je bilo predlagano zaslišanje dveh prič, torej sta stranki konkludentno predlagali izvedbo naroka. Ker bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo, pa je ni, je zagrešilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se je opredeljevalo do materialnopravnega ugovora tožene stranke. Med strankama je namreč sporen način plačila terjatve, ne pa višine terjatve. Toženka ni zatrjevala, da je že poplačala terjatev tožnice, temveč, da tožnica do gotovinskega plačila ni upravičena, ampak do poplačila v obliki nasprotnih storitev, ki jih ne more iztožiti v denarju. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Poleg tega pa bi moralo sodišče v okviru 285. člena ZPP toženko pozvati k dopolnitvi navedb, ne pa ne upoštevati njenih navedb. Tudi s tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost postopka. Prav tako je sporna višina vtoževane terjatve, saj po knjigovodski kartici toženke saldo odprtih terjatev znaša 2.281,12 EUR in ne 2.323,20 EUR. Sodišče se do tega razhajanja ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj je tožnici prisodilo več, kot izhaja iz knjigovodske kartice toženke.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 214. in 285. člena ZPP, toženka uveljavlja relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, kar ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Zato te navedbe v pritožbenem postopku niso upoštevne (prvi odstavek 458. člena ZPP). Prav tako niso upoštevne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdni stranki, saj z njimi toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev določil 7. in 212. člena ZPP, kar tudi ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Poleg tega z omenjeno navedbo smiselno izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba namreč zmotno navaja, da o spornem dejanskem stanju ni bilo mogoče odločiti na podlagi predloženih listinskih dokazov. Zato izvedba glavne obravnave ni bila obligatorna. Ker je izdaja sodbe brez obravnave utemeljena na drugem odstavku 454. člena ZPP, pritožbeni očitek o kršitvi iz 10. točke drugega odstavka ni utemeljen. Poleg tega pa tudi nobena izmed pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka. Nasprotne pritožbene navedbe so protispisne. Neutemeljene pa so tudi navedbe, s katerimi toženka obstoj svoje zahteve za izvedbo obravnave utemeljuje na dokaznih predlogih podanih s strani nasprotne stranke. Toženka je bila namreč z opozorilom in sklepom sodišča, ki ji je bilo vročeno 28.9.2011, poučena, da mora zahtevo za izvedbo naroka za glavno obravnavo podati izrecno, saj sodišče sklicevanja na dokazne predloge ne bo štelo kot zahtevo za izvedbo glavne obravnave. Kljub izrecnemu opozorilu pa zahteve za izvedbo naroka ni podala.

8. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na protispisnost, je neupravičen. Protispisnost je podana, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je obrazloženo v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Pritožnica, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne na pravna stališča. Ker pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje kršitev zagrešilo pri opredeljevanju do postavljenega materialnopravnega ugovora, s čimer ne zatrjuje protispisnosti dejanske ugotovitve, pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba jasne in razumljive razloge, med katerimi ni nasprotij.

9. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo višino vtoževane terjatve, predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog, saj v sporu majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za vtoževano terjatev ni bilo dogovorjeno plačilo s kompenzacijo tožene stranke v gostinskih storitvah. Zato je zahtevku na plačilo terjatve, ki jo je tožnica opravila, toženka pa ni plačala, utemeljeno ugodilo (prvi odstavek 239. člena OZ). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji postavljenega ugovora toženke v zvezi s kompenzacijo, ni utemeljen.

11. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama.

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.