20. 9. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdenka Lipovca iz Kopra na seji 20. septembra 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 187. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – ur. p. b. in 52/07) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik je leta 1995 sprožil individualni delovni spor zaradi razveljavitve razporeditve. Med sodnim postopkom je večkrat spremenil označbo tožene stranke, nazadnje 21. 7. 2000. Ker nova (četrta) tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, prejšnje tri tožene stranke pa so tudi odrekle soglasja, ko jih je označil za tožene stranke namesto prvotno tožene stranke, sodišče spremembe ni dopustilo in je postopek ustavilo. Zoper odločitev sodišča je pobudnik vložil ustavno pritožbo št. Up-171/06, o kateri bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

2.Pobudnik izpodbija določbo drugega odstavka 187. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 14., s 15. in z 22. členom ter s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker je sodno varstvo v primeru subjektivne spremembe tožbe zagotovljeno, le če tožena stranka privoli v spremembo tožbe. Meni, da izpodbijana določba omogoča novi toženi stranki, da z molkom ali z nasprotovanjem vstopu v pravdo doseže, da o njegovem zahtevku sodišče nikoli ne bo odločalo. Izpodbijani določbi očita še neskladje s 184. členom, s prvim odstavkom 187. člena in s 318. členom ZPP.

B.

3.Pobudnik izpodbija določbo drugega odstavka 187. člena ZPP, ki določa, da je za spremembo tožbe, s katero tožeča stranka namesto prvotne tožene stranke toži koga drugega, potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke, če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, pa je potrebna tudi njena privolitev. Pobudnik zatrjuje, da sodno varstvo v primeru subjektivne spremembe tožbe ni učinkovito in je zagotovljeno izjemoma, le če tožena stranka privoli v spremembo tožbe. Meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do sodnega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena in iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

4.V postopku pred delovnimi sodišči se uporabljajo določbe ZPP, kolikor s specialnim procesnim zakonom ni drugače določeno. Tovrstno določbo je vseboval Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS), ki je veljal v času odločanja o pobudnikovem zahtevku (glej 18. člen). Vsebuje jo tudi sedanji Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) v 19. členu. Skladno s 179. členom ZPP se postopek začne s tožbo. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožeča stranka opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (prvi odstavek 180. člena ZPP). Med bistvenimi sestavinami, ki jih mora vsebovati tožba, je tudi navedba tožene stranke (105. člen ZPP). Z vročitvijo tožbe toženi stranki pravda začne teči (189. člen ZPP). Takrat nastopi "litispendenca" oziroma visečnost pravde. Vložitev ter vročitev tožbe imata za subjekte pravdnega postopka nekatere materialnopravne in procesnopravne posledice. Ena izmed procesnopravnih posledic visečnosti pravde je, da je za spremembo subjektivne tožbe potrebna privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto prvotno tožene stranke. Nova tožena stranka namreč, če privoli v spremembo tožbe, prevzame pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, kar pomeni, da se materialnopravne in procesnopravne posledice vložitve tožbe in litispendence prenesejo nanjo. To hkrati pomeni, da dotedanja tožena stranka preneha biti stranka v postopku, zato nanjo subjektivna sprememba tožbe učinkuje kot umik tožbe. Tožeča stranka, ki med postopkom ugotovi, da je tožila nepravo stranko, ima torej možnost, da z uporabo tega instituta, ob pogoju, da nova tožena stranka privoli, toži pravo stranko. S tem si varuje prekluzivne in zastaralne roke ter vse procesno gradivo, ki je bilo do tedaj zbrano, ker bi sicer lahko bili roki zamujeni, zbrano gradivo pa izgubljeno, če bi morala zoper "pravo" toženo stranko vložiti novo tožbo.

5.Izjemo oziroma posebnost v zvezi s spremembo tožene stranke je določal ZDSS v 18. členu (sedanji ZDSS-1 v 37. členu). Po tej določbi je delavec oziroma zavarovanec, če je v tožbi napačno označil toženo stranko zaradi očitne pomote, lahko spremenil označbo tožene stranke najkasneje do konca pripravljalnega naroka, oziroma če tega ni bilo, pa do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo. Sprememba tožene stranke se po tej določbi ni štela za spremembo tožbe po 187. členu ZPP. Določba je reševala napake glede označbe tožene stranke, soglasja tožene stranke, ki je bila naknadno označena kot tožena stranka, se ni zahtevalo.

6.Tožeča stranka s tožbo uveljavlja svoje pravice, interese in pravne koristi. To je njena primarna zahteva za varstvo pravic tudi v postopku pred delovnim sodiščem. Z njo zasleduje cilj, da bo sodišče sporno razmerje s toženo stranko razrešilo v njeno korist. Tožena stranka pa, da sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ne bo ugodilo. Ker delovni spor usmerjata predvsem stranki (kar je izraz načela dispozitivnosti), je njuna obveznost in dolžnost, da s potrebno skrbnostjo skrbita za svoje procesne pravice, sicer ju lahko zadenejo učinki zastaranja ali prekluzije. Subjektivna sprememba tožbe je ugodnost, ki omogoča tožeči stranki, da (pravočasno) popravi lastno napako. V delovnem sporu ima tožeča stranka celo možnost, da tožbo glede označbe tožene stranke popravi "brez soglasja" nove tožene stranke. Če izkoristi to boniteto in če so potrebni nadaljnji popravki, ima na razpolago še spremembo tožbe po 187. členu ZPP. Če nova tožena stranka ne privoli v spremembo, pa ima možnost, kolikor niso potekli zastaralni oziroma prekluzivni roki, zoper "pravo" toženo stranko vložiti (novo) tožbo. Očitek pobudnika, da je izpodbijana ureditev za delovne spore v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena in s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, je zato očitno neutemeljen. Enako velja glede očitka o neskladju izpodbijane ureditve z 22. členom Ustave. Prav tako je neutemeljen očitek o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Trditev pobudnika, da položaja tožeče stranke v zvezi s subjektivno spremembo tožbe v pravdi in v delovnem sporu, ker naj bi šlo za različne položaje, nista različno urejena, namreč ne drži. Kot je že bilo obrazloženo v 4. in 5. točki obrazložitve tega sklepa, ZPP in ZDSS oziroma ZDSS-1 različno urejata procesni položaj tožeče stranke v zvezi s tem institutom, pri čemer je ureditev v delovnih sporih za tožečo stranko in v tem primeru tudi za pobudnika ugodnejša.

7.Pobudnik zatrjuje tudi, da je izpodbijana določba v neskladju s 184. členom, s prvim odstavkom 187. člena in s 318. členom ZPP, vendar zatrjevanih nasprotij ne utemelji. Ne glede na navedeno Ustavno sodišče pojasnjuje, da po 160. členu Ustave ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonskih določb. Medsebojno skladnost zakonov bi lahko presojalo le, če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Za tako neskladje pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

8.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj