Jedro

Predlagateljica nima pravnega interesa za pritožbo zoper dodatni sklep o dedovanju, ker ni dedinja.

Izrek

1. Pritožba se zavrže, kolikor se nanaša na odločitev pod točko II sklepa.

2. Pritožbi se ugodi, kolikor se nanaša na odločitev pod točko III/2 sklepa in se sklep v tem delu spremeni tako, da besedilo pod točko III/2 odpade.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo kot dopolnilni sklep o dedovanju. Dodatno zapuščino pokojne M. S. je dodelilo zapustničinemu nečaku F. M. do 1/2 dodatne zapuščine in zapustničinemu nečaku I. D., ki je umrl 4.9.2003 in sicer tako, da mu je dodelilo dedno pravico do 1/2 dodatne zapuščine. V 2. točki odločitve pod III je naročilo A. M., da izločitveni zahtevek, ki ga je postavila v tem zapuščinskem postopku, uveljavlja po pravnomočnosti dopolnilnega sklepa o dedovanju v pravdi z ustrezno tožbo zoper zakonita dediča oziroma dediča pokojnega dediča. Zoper sklep se pritožuje A. M. zaradi zmotne uporabe določb Zakona o dedovanju - ZD v točki III/2 in sicer v delu, v katerem sodišče naroča A. M., da izločitveni zahtevek uveljavlja v pravdi z ustrezno tožbo zoper dediča pokojnega dediča I. D., ki je umrl 4.9.2003 in posledično tudi v delu, v katerem sodišče ustanavlja dedno pravico za pokojnega I. D. do 1/2 dodatne zapuščine. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep spremeni ter po dodelitvi zapuščine živim dedičem A. M. napoti na pravdo zoper F. M., F. D. in A. D. Pritožbo torej vlaga zoper tisti del sklepa, v katerem ji sodišče naroča, da vloži tožbo zoper dediča po I. D., v povezavi z grajano vsebino izreka, v točki III/2 pa izpodbija še odločitev o ustanovitvi dedne pravice za I. D. A. M. namreč svojega premoženjskega upravičenja ne more realizirati. Tožba zoper pokojnega I. D. ni dopustna, zoper dediča po njem pa bi bila preuranjena. Ob njuni dosedanji pasivnosti obstaja velika verjetnost, da bo I. D. ostal vpisan kot lastnik polovice zapuščine nedoločen čas, v katerem bo tožničin zahtevek zastaran. Zaradi vloge upnice v zapuščinskem postopku je A. M. zanesljivo upravičena izpodbijati sklep v delu o napotitvi na pravdo, vendar se v pritožbi zaradi povezanosti sklepa v tem delu z odločitvijo o ustanovitvi dedne pravice ne more izogniti kritiki načina dedovanja. V primeru, da bi bilo sprejeto stališče o nedopustnosti pritožbe zoper odločitev o ustanovitvi dedne pravice v korist pokojnika, naj sodišče druge stopnje pravilno uporabo materialnega prava zagotovi z intervencijo po uradni dolžnosti, ki jo omogoča 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba zoper točko II sklepa ni dopustna; pritožba zoper točko III/2 pa je utemeljena.

Vprašanje dopustnosti oziroma utemeljenosti pritožbe je treba obravnavati iz dveh izhodišč. Prvo je to, da A. M. v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku ni bila niti dedič niti oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD); drugo je okoliščina, da gre v konkretni zadevi za nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju po 1. odstavku 221. člena ZD. Dediči se zoper ta sklep niso pritožili. Torej se strinjajo tudi s tem, da se ustanovi dedna pravica za pokojnega I. D., četudi taka odločitev v ZD nima podlage. A. M. je torej v tem postopku tretja oseba, zato v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrglo po 1. odstavku 346. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Sodišče prve stopnje je v 2. točko pod III A. M. naročilo, da po pravnomočnosti sklepa v pravdi uveljavlja izločitveni zahtevek zoper zakonita dediča oziroma dediča pokojnega dediča. Vendar gre v tem delu zgolj za stališče oziroma pojasnilo sodišča o tem, kako naj A. M. uveljavi svojo zatrjevano pravico. Dejansko torej ne gre za odločitev, na katero bi bila A. M. vezana. Ni vezana na sklep sodišča o tem, ali in koga mora tožiti. 221. člen ZD ne daje nobene podlage za prekinitev postopka in napotitev na pravdo, kar je sicer mogoče v tekočem zapuščinskem postopku po členih 210 do 213 ZD. 1. odstavek 221. člena ZD daje sodišču podlago zgolj zato, da na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju odloči o dedovanju premoženja, ki se je našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Kolikor gre za pravni položaj A. M., je torej glede na povedano vseeno, ali ta določba v sklepu o dedovanju ostane ali ne. Ker pa je sodišče prve stopnje "naročilo" zapisalo v izreku sklepa, in ker se je A. M. zoper to pritožila, je sodišče druge stopnje odločitev o tem spremenilo tako, da navedeno besedilo odpade, kajti kot rečeno, v 221. členu ZD za tako "naročilo" ni podlage. Ker je A. M. predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju tako, da naj jo sodišče razglasi za dedinjo (red. št. 20), bi sodišče prve stopnje imelo v zvezi z njenim predlogom podlago le za odločitev o tem, da se zavrne njen predlog, da je dedinja novo najdenega premoženja. Sodišče druge stopnje pa izpodbijanega sklepa v tem smislu ni spremenilo zato, ker se je pritožila le A. D. in bi bila taka sprememba v njeno škodo. Sicer pa je ne glede na to njen predlog tudi vsebinsko zavrnjen s tem, da ona ni razglašena za dedinjo.

Sicer pa ne drži, da A. M. ne bo mogla realizirati svojega premoženjskega upravičenja, ker da bi bila tožba zoper dediča I. D. preuranjena. Tako kot je izdajo dodatnega sklepa predlagala v tem postopku, ga lahko predlaga tudi v postopku po pokojnem I. D., saj 221. člen ZD ne govori o tem, na čigavo pobudo je dodatni sklep o dedovanju mogoče izdati. Zadostuje torej, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino.

To so torej razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje pritožbo delno zavrglo, delno pa ji je ugodilo.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na že navedenih določbah ZD in na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366.a člena ZPP, vse pa v povezavi s 163. členom ZD.