Jedro

Pri izgnanstvu mora biti poleg pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena istega zakona, torej, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo tri mesece. Prisilna odsotnost po pregonu iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa izgnanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 784/98-6 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.1998, s katero je ta po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 22.1.1997 in odločila, da se tožniku ne priznajo uveljavljani status in pravice žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema tožnikove navedbe, da so dne 22.10.1943 zgodaj zjutraj Nemci vdrli v K. in prebivalce skupaj s tožnikom pregnali iz njihovih hiš. Najprej so jih prignali do vasice H. in nato proti 15 km oddaljeni S., kjer so jih naselili v hlev, v katerem so ostali tri tedne. Tožnikova družina se na svoj dom ni mogla niti smela vrniti, saj je bil popolnoma razdejan, opustošen in izropan. Nemški vojaki so jim dovolili, da so se nastanili pri sorodnikih v R., kjer so životarili do konca vojne v majhnem prostoru za hlapce v kokošnjaku. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da po določbah ZZVN, ki so veljale v času odločanja upravnega organa prve stopnje, pridobi status izgnanca oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 1., 2. in 3. člena ZZVN (slovenski državljan, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev, če je bil prisilno izseljen in če je izgnanstvo trajalo najmanj tri mesece). Glede na dejansko stanje in glede na 1. odstavek 2. člena ZZVN ni mogoče šteti, da je bil tožnik prisilno izseljen v smislu ZZVN za čas, daljši od treh mesecev in je odločitev tožene stranke pravilna. Tožnik pa bi utegnil pridobiti status žrtve vojnega nasilja - begunca in iz tega izhajajoče pravice po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D). Vendar pa je ZZVN-D začel veljati 19.6.1999 in ga sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu ne more uporabiti, saj v času odločanja upravnega organa še ni veljal. O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, ker se v postopku uveljavljanja statusa in pravic žrtev vojnega nasilja na podlagi 20. člena ZZVN, v zvezi s 108. členom Zakona o vojnih invalidih, takse ne plačujejo.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je sodišče v nasprotju z njegovo zahtevo odločilo brez glavne obravnave in ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče je zmotno štelo, da mu ni bilo onemogočeno prebivanje v K. Njihova hiša je bila popolnoma opustošena in izropana ter se vanjo niso mogli vrniti. Tožnik je zato ostal izgnanec do konca vojne in je izpolnil pogoj, ki ga zakon določa za priznanje tega statusa. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, čeprav je tožnik v tožbi opozoril, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil prehod čez mejo nemogoč brez dovolilnic. Ker mu okupator dovolilnic ni izdal, je moral ostati na nemškem območju. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču z navodilom, da opravi glavno obravnavo in da o zadevi še enkrat odloči. Toženi stranki naj se naloži, da mu mora povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Pri izgnanstvu mora biti poleg pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena istega zakona, tedaj, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnik sam navaja, in med strankami niti ni sporno, ni izkazano, da je izpolnjen navedeni pogoj iz 3. člena ZZVN. Zato se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja upravnega organa v revizijskem postopku niso bili izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Tožnikova prisilna odsotnost iz K. po pregonu iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa izgnanca. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli zakona iz leta 1999 je stvar drugega postopka.

Ker je sodišče odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki ga tožnik tudi sam navaja, odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). Ker po presoji pritožbenega sodišča opustitev glavne obravnave ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.