Jedro

Tožena stranka je zatrjevala, da je iztoževane zneske plačala, pri tem pa je treba upoštevati, da ni na strani tožene stranke le dokazno breme glede tega, da je zneske, ki jih je bila dolžna tožeči stranki, dejansko plačala, ampak mora sama dokazati tudi, kdaj jih je plačala.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je zaradi delne skrčitve tožbenega zahtevka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. opr.št. Ig z dne 13.11.2001 razveljavilo v točki 1 izreka za znesek 520.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od več posameznih zneskov in v tem delu postopek ustavilo, odločilo, da omenjeni sklep o izvršbi ostane deloma v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni plačati tožeči stranki znesek 324.772,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od več posameznih zneskov od zapadlosti do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 41.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2001 dalje do plačila, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 32.967,20 SIT v roku 15 dni.

Zoper to odločbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi in glede izreka o stroških, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, brez posebne navedbe pritožbenih razlogov ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka kot upnik utesnila zahtevek v tistem delu, v katerem je terjatev tožena stranka plačala, šele z vlogo z dne 06.02.2002, dejansko pa je tožena stranka ta znesek poravnala že pred vložitvijo izvršilnega predloga. Sodišče prve stopnje pri tem sploh ni ugotavljalo, kdaj je bil omenjeni znesek res plačan. Dejansko pa je bil poravnan tudi ostali del tožbenega zahtevka, sodišče pa je kljub temu priznalo zakonite zamudne obresti kar od leta 1999 oziroma 2002 dalje, ne da bi sploh ugotovilo, kdaj so bili zneski s strani tožene stranke sploh plačani.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka je zatrjevala, da je iztoževane zneske plačala, pri tem pa je treba upoštevati, da ni na strani tožene stranke le dokazno breme glede tega, da je zneske, ki jih je bila dolžna tožeči stranki, dejansko plačala, ampak mora sama dokazati tudi kdaj jih je plačala. Glede tega, da naj bi jih plačala celo pred vložitvijo izvršilnega predloga, pa tožena stranka tudi v pritožbi postavlja le gole trditve brez dokazov. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.