Jedro

Pristop tožnice k oceni v bodoče prejete invalidnine, to je kot zmnožek prejemkov, ni pravilen. Glavno vodilo pri oceni invalidnine je korist, ki jo bo oškodovanec od njenega prejemanja imel. Invalidnina je le ena od več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine in le tak pristop omogoča pravno pravilno oceno in odmero odškodnine iz navedenega naslova. Zato se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.

Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Zato je sodišče moralo upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije.

Pri povrnitvi bodoče škode je treba presoditi, ali je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda (v vtoževanem obsegu) trajala tudi v bodoče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločalo s sodbo z dne 8.5.1997 pod opr. št. I P 379/95, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.1998 pod opr. št. II Cp 1411/97, pravnomočno odločila o odškodnini za strah v višini 1,500.000 SIT, odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 3,000.000 SIT in odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 6,000.000 SIT.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke zaradi posledic prometne nesreče z dne 21.8.1989, ko je tožnico pri vožnji s kolesom povozil voznik tovornjaka s prikolico, dolžne plačati odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 7,247.963 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Za dospelo gmotno škodo so dolžne plačati znesek 3,960.049 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od 1.11.2000 dalje plačevati mesečno rento v znesku 135.607 SIT do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in toženim strankam naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 948.935 SIT, tretji toženi stranki pa še 926.510,90 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tretje tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede stroškov postopka tako, da so tožene stranke dolžne povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 480.559,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2001 dalje. V preostalem je zavrnilo pritožbo tretje tožene stranke ter v celoti pritožbo prve in druge tožene stranke ter pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Uveljavlja revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter toženkam naloži plačilo stroškov revizije. Pri ugovoru zoper višino odškodnine za duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je njeno življenje mogoče primerjati z življenjem paraplegika, ki je večinoma odvisen od tuje pomoči, pri čemer ima tožnica še dodatne notranje poškodbe. Le z vodnimi kopeli in mazili ohranja kožo toliko elastično, da ne otrdi in ji ne preprečuje gibanja. Uporaba tablet ji povzroča dodatno neaktivnost in potrtost, zaradi česar se tožnica zapira pred okoljem. Hči se je odselila, sin je v nesreči umrl. Zaradi hude iznakaženosti in spolne motenosti je tožnici propadel zakon. Glede na njeno starost v času nesreče (31 let) in čas od škodnega dogodka (od nastanka škode je preteklo že 12 let) ji pripada najmanj dvakrat višja odškodnina. V primeru II Ips 180/91 je bila oškodovancu paraplegiku zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznana odškodnina v višini 195 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, tožničino zdravstveno stanje pa je še slabše. Preplačilo iz leta 1995 v znesku 1,940.691 SIT je nepravilno valorizirano do dneva sodbe, ker glede na višino negmotne škode predstavlja le zelo majhen delež odškodnine. Zato je nepravilen izračun, da znaša preplačilo odškodnine na dan izdaje sodbe 3,228.420,40 SIT. Nepravilno je bila tudi ocenjena invalidnina.

Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica prejemala mesečno le 9.878,54 SIT, kar predstavlja neznaten delež odškodnine, vsekakor manjši kot 15%. Ob upoštevanju starosti, zdravstvenega in psihosocialnega stanja ter ob upoštevanju eskonta, znaša delež invalidnine letno največ 4 do 5 nominalnih zneskov mesečne invalidnine, torej skupaj največ 500.000 SIT. Po sodišču ocenjena vrednost invalidnin pa predstavlja seštevek 187 mesečnih invalidnin, kar bo tožnica prejela šele v prihodnjih 16 letih (9.878,45 SIT x 187 mesecev je 1,847.287 SIT). Če se navedeni znesek invalidnine valorizira za 16 let, kolikor bo trajalo, da bo ta znesek tožnica dejansko prejela, je odbitek na dan odmere odškodnine še dvakrat višji. Zato je po prostem preudarku primeren znesek 500.000 SIT. Tožnica graja tudi višino odmerjene rente v zavrnilnem delu, to je glede stroškov zdraviliškega zdravljenja, saj glede na izvedensko mnenje tožnica potrebuje takšno zdravljenje dvakrat letno po 14 dni. Ocena sodišča, da je primerno, da tožnici tožene stranke povrnejo stroške zdravljenja le za 14 dni vsako drugo leto, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, poleg tega pa ni verjetno, da bo to dobila plačano na račun zdravstvenega zavarovanja, saj so ji v 6 letih od operacije odobrili le eno zdraviliško zdravljenje. Splošno znano je, da se te pravice stalno ožijo, zato ni pričakovati, da bo tožnica s prošnjami uspela. Po 48. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko oseba zaradi iste bolezni uveljavlja pravico do zdraviliškega zdravljenja največ enkrat za 14 dni vsako drugo leto. V tem delu torej tožnica uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Graja še odmero pravdnih stroškov in priglaša revizijske stroške.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. V času nezgode je bila tožnica stara 31 let. Zaradi nesreče je utrpela šok, odtrganje kože ledveno desno in levo ter po medenici, raztrganje medenične vezi med sramnima kostema, prelom sramnih kosti obojestransko, krvavenje v urinu, raztrganje vagine, oteklino vulve, udarnine predela desnega kolka in desne rame, obojestransko vdrtje zraka v prsno votlino, okuženje krvi z gramnegativnimi povzročitelji, okužbo ran s povzročiteljem plinske gangrene, prelom sednice, brazgotine predela zadnjice in stegna obojestransko. Posledice se pri tožnici kažejo v anatomskem smislu kot defekt tkiv (10% telesne površine), ki so bila odtrgana ali kasneje zaradi odmrtja odstranjena, saj ji manjka koža s podkožnim tkivom od sredine leve strani prsnega koša preko bokov do polovice strani levega stegna ter leva polovica zadnjice, obsežen defekt tkiv ima tudi na desnem stegnu. Posledice nezgode v funkcionalnem smislu se pri tožnici kažejo kot omejena gibljivost levega kolka, nekoliko zavrta gibljivost desnega kolka, nekoliko zavrta gibljivost ledvene hrbtenice. Ostala ji je inkontineca urina, včasih blata, pogosto je več dni zaprta, težave ima zaradi neredne menstruacije. Je invalidsko upokojena, priznana ji je bila invalidnost I. kategorije, skupen odstotek invalidnosti pa je 90%. Potrebuje pomoč pri osebni negi in vseh težjih opravilih v gospodinjstvu. Avtomobila ne more voziti, niti ne more hoditi sama okrog. Težko dalj časa pri miru leži, sedi ali stoji, teči ne more. Šepa, zato ne more hoditi na daljše razdalje, pomaga si z berglo. Kopanju se izogiba, ker se sramuje svojega izgleda. Ni sposobna za rekreativne dejavnosti. Pri spolnih odnosih ima močne bolečine, zato se jim izogiba. Razpadel ji je zakon. Omejila je stike z ljudmi. Zaradi vsakodnevne uporabe raznih zdravil je zaspana in ji je pogosto slabo.

Za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče štelo kot primerno odškodnino znesek 13,000.000 SIT, vendar pa je pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevalo še denarno nadomestilo za telesno okvaro, ki ga prejema tožnica. Tožnica izpodbija oceno invalidnine (nadomestila za telesno okvaro) v višini 15% odmerjene odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jo bo zaradi telesne okvare prejemala v bodoče. Revizija sicer povzema stališče sodne prakse, da se invalidnina oceni na podlagi vseh okoliščin primera in upošteva po prostem preudarku glede na to, v kakšnem obsegu vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Kljub temu pa pri utemeljitvi primernosti svoje ocene v bodoče prejete invalidnine v višini 500.000 SIT, kot odločilni element za tako oceno, poleg starosti, zdravstvenega in psihosocialnega stanja tožnice, navaja tudi eskont in po sodišču ocenjeno vrednost matematično deli na 187 mesečnih invalidnin. Tak pristop tožnice k oceni v bodoče prejete invalidnine, to je kot zmnožek prejemkov, ni pravilen. Glavno vodilo pri oceni invalidnine je korist, ki jo bo oškodovanec od njenega prejemanja imel. Invalidnina je le ena od več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine in le tak pristop omogoča pravno pravilno oceno in odmero odškodnine iz navedenega naslova. Zato se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.

Ob upoštevanju tožničine starosti in glede na obseg in intenzivnost tožničine prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka, ter na drugi strani upoštevajoč že prejeto in bodočo invalidnino, ki je znašala v času sojenja 9.878,54 SIT mesečno, je bila tožnici, tudi po presoji revizijskega sodišča, odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 10,478.383 SIT primerno odmerjena. V tako odmerjeni odškodnini se ustrezno odraža starost tožnice v času škodnega dogodka, ter druge osebne okoliščine, ki jih poudarja revizija. Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnici že ob prvem sojenju pravnomočno prisojena več kot polovica celotne odškodnine, ter v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse, ki tudi odsevajo realnost časa čakanja na odškodnino, revizijsko sodišče ne najde podlage za zvišanje tako odmerjene odškodnine.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine primera in tudi dejstvo, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in, zaradi enotnega obravnavanja upoštevati prisojo odškodnin v drugih primerljivih zadevah. Revizijsko sodišče je ob upoštevanju individualizacije tožničine škode, zaradi njene objektivizacije, tožničin primer primerjalo s tistim, ki ga navaja tožnica v reviziji, in tudi z drugimi primeri. V reviziji ponujeni primer II Ips 180/91 se po presoji revizijskega sodišča bistveno razlikuje od tožničinega. Gre namreč za oškodovanca paraplegika, ki je bil ob nezgodi star 23 let, zaradi poškodbe hrbtenice pa je 100% invalid, priklenjen na invalidski voziček, in ki si ne bo mogel ustvariti družine niti prevzeti kmetije, medtem ko je tožnica, sicer v zelo omejenem obsegu, še vedno samostojno gibljiva. Sicer pa se tudi v primerjavi, glede na celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot je bila prisojena temu oškodovancu, izkaže da tožnici ni bila odmerjena prenizka odškodnina.

Iz dejanskih ugotovitev sodbe prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnica za poplačilo negmotne škode, kot presežek plačila iz leta 1995, prejela znesek 2,357.994 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje valoriziralo na dan izdaje prvostopenjske sodbe z dne 8.5.1997 (2,863.076 SIT). Od valoriziranega zneska je odštelo znesek 417.302,90 SIT, kar predstavlja dolg toženih strank po pravnomočni sodbi z dne 8.5.1997, ostanek preplačila pa je valoriziralo na dan 19.2.2001. Tako je ugotovilo, da znaša preplačilo tožene stranke na dan odmere odškodnine 3,228.420,40 SIT. Revizijske navedbe o tem, da je tožnica v letu 1995 prejela preplačilo le v znesku 1,940.691 SIT, revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska graja valorizacije prejetega preplačila pa tudi ni utemeljena. Kot je razvidno iz navedenega, je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prejeti znesek valoriziralo na čas odmere odškodnine. Tudi odškodnino iz tega naslova je odmerilo po merilih na dan izdaje svoje sodbe. Denarna odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Zato je sodišče moralo upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno, revizijske navedbe tožnice, da je preplačilo predstavljalo le majhen delež odškodnine, pa so po vsem obrazloženem neutemeljene.

Revizijska graja odmerjene rente v izpodbijanem zavrnilnem delu (torej glede deloma nepriznanih stroškov bodočega zdraviliškega zdravljenja) ni utemeljena. Iz vsebine revizijskih navedb je razvidno, da naj bi bila bistvena kršitev določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) podana zato, ker naj bi bila ocena sodišča, da je primerna povrnitev stroškov za zdraviliško zdravljenje 14 dni vsako drugo leto, v nasprotju z mnenjem izvedenca, da tožnica vsako leto nujno potrebuje tritedensko zdraviliško zdravljenje oziroma dvakrat letno po štirinajst dni zdraviliškega zdravljenja. Revizija ne opredeli, katera bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana. Iz vsebine navedenega pa je vendarle očitno, da pravzaprav graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevane povrnitve vseh stroškov bodočega zdraviliškega zdravljenja. To pa ni dovoljeno, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. ZPP).

Pri izpodbijanju delne zavrnitve rentnega zahtevka revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba pri povrnitvi bodoče škode presoditi, ali je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda (v vtoževanem obsegu) trajala v bodoče. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bila tožnica dosedaj le dvakrat na zdraviliškem zdravljenju, pa tudi zoper negativne odločitve se ni pritožila. Zato ta revizijska graja ni utemeljena, saj tožnica glede na dosedanje ravnanje ni izkazala, da ji bodo nastajali stroški zdraviliškega zdravljenja v celotnem vtoževanem obsegu. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je zato prisojeni znesek iz tega naslova materialnopravno pravilen. Revizijska navedba o pravicah zavarovancev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na drugačno odločitev ne more vplivati.

Tožnica je revizijsko izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka, sprejeto na nižjih stopnjah. Ker se odločitev v tem delu šteje za sklep, je treba dovoljenost revizije proti njej presojati v okviru določbe 384. člena ZPP. Odločba o stroških postopka ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za povrnitev stroškov postopka vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Zato o reviziji v tem obsegu ni mogoče odločati.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožnice (378. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).