Jedro

V zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavec dopolniti starost določeno v prehodni določbi 226. člena ZDR-1 v povezavi s 114. členom ZDR-1, je odločilno dejstvo, ali delavec določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa, ali jo dopolni enkrat v letu, v katerem mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je starost 56 let, ki je za leto 2015 določena v 226. členu ZDR-1, dopolnila med odpovednim rokom, in ne ob vročitvi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Ker je bila tožnica ob odpovedi stara 55 let, ni izpolnjevala pogoja iz 226. člena v zvezi s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1, zato ji je tožena stranka lahko brez njenega pisnega soglasja odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 28. 4. 2015 in s katero ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012, sklenjeno za nedoločen čas in na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji še traja, da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, jo prijaviti v zavarovanje, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi v mesečnem bruto znesku 3.144,90 EUR, ji od tega mesečnega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek pa ji izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni ter ji povrniti stroške postopka. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 56.608,20 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 226. člena ZDR-1, saj bi moralo zaključiti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, ker je tožnica v letu 2015 dopolnila starost 56 let, soglasja k odpovedi pa ni podala. Sodišče prve stopnje je napačno zavzelo stališče, da posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživajo le tisti delavci, ki so ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že stari 56 let, in ne tisti, ki šele tekom odpovednega roka oziroma pred prenehanjem delovnega razmerja dosežejo to starost. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na članke in izraža nestrinjanje z obrazložitvijo VDSS sodbe opr. št. Pdp 87/2015 z dne 3. 6. 2015, ker naj bi ta sodba temeljila le na jezikovni razlagi. Pritožba graja skopo obrazložitev in razlago sodišča prve stopnje. Razlaga sodišča prve stopnje je kontradiktorna jezikovni razlagi in pripelje do sklepa, ki je v nasprotju z jasno določbo 226. člena ZDR-1. Nadalje pritožba opozarja, da ni zanemarljivo dejstvo, da gre v primeru sodbe VDSS opr. št. Pdp 87/2015 za isto toženo stranko, kar jasno kaže, da je tak način odpuščanja starejših delavcev ustaljena sodna praksa tožene stranke, takšno odpuščanje pa je v celoti neprimerno in nezakonito. Pritožba tudi opozarja na to, da je tožnica v postopku dokazala, da je izvedena reorganizacija v celoti prirejena in da je njen namen odpuščanje delavcev, ki jih tožena stranka na drugačen način ne bi mogla odpustiti. Tožena stranka bi bila dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, saj je 1. 5. 2015 iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbe o zaposlitvi 20 delavcem, po 1. 11. 2015 pa še trinajstim. Iz kadrovskega načrta tožene stranke iz začetka leta 2015 izhaja znižanje števila delavcev v stroškovnih službah za 50. Tako je tožena stranka vedela, da bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, kar je prikrila z dvema deljenima reorganizacijama. Sodišče prve stopnje se s tožničinimi dokazi ni ukvarjalo in se do njih tudi ni opredelilo, s tem pa je storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba tudi navaja, da je tožena stranka nove delavce zaposlovala v upravi in strokovnih službah tožene stranke, pri tem pa je najbolj sporno, da je nove delavce zaposlovala v strokovnih službah v A. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da diskriminacija, ker delavci v ukinjeni PE B. še vedno opravljajo delo v B. in ne v C., delavci iz ukinjene PE A. pa se morajo voziti v D., na odločitev o zakonitosti tožnici podane odpovedi nima nobenega vpliva. To, da se morajo delavci iz A. voziti v D., je vsekakor diskriminacija, na kar je tožnica takoj ob ponudbi nove zaposlitve pred pričetkom postopka redne odpovedi, ki je zaradi neprimernosti ni sprejela, opozorila. Kljub temu, da je tožnica ponudila, da delo lahko opravlja tudi v E., čeprav bi ga kvalitetno lahko opravljala tudi v A., je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa je diskriminacija, ki jo tožena stranka pogosto uporablja pri odpuščanju starejših delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sicer skopa, saj se sodba glede utemeljitve odločitve sklicuje predvsem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in strokovno literaturo, vendar pa zadostuje minimalnim standardom obrazložitve. Izpodbijana sodba ima razumljiv izrek, izrek ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh relevantnih dokazov in odločitev sprejelo skladno z določbo 8. člena ZPP.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica s primarnim zahtevkom uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 4. 2015 ter posledično reintegracijo in izpolnitev reparacijskih zahtevkov za čas prenehanja delovnega razmerja, podredno pa izplačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica ob vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 28. 4. 2015 stara 55 let in ni izpolnjevala pogoja iz 226. člena v zvezi s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1. Tako ji je tožena stranka lahko brez njenega pisnega soglasja odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje strinja. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi sicer oprlo na članek Mihe Šercerja, objavljen v Pravni praksi št. 1 z dne 7. 1. 2016 in zapisalo, da se ne strinja z obrazložitvijo sodbe VDSS opr. št. Pdp 87/2015 z dne 3. 6. 2013. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 246/2015 z dne 26. 1. 2016 odločitev VDSS v navedeni zadevi razveljavilo in zavzelo stališče, da je v zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavec dopolniti starost določeno v prehodni določbi 226. člena ZDR-1 v povezavi s 114. členom ZDR-1, odločilno dejstvo, ali je delavec določeno starost dopolnil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne, ali jo dopolni v letu, v katerem mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je starost 56 let, ki je za leto 2015 določena v 226. členu ZDR-1, dopolnila med odpovednim rokom, in ne ob vročitvi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila Poslovna enota A. dejansko ukinjena, saj so se njene naloge prenesle na enoto v D. Tako so bile ukinjene tudi naloge delovnega mesta vodja oddelka računovodstva in financ v A., zato tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljeno je namreč bilo, da v D. dveh vodij oddelka računovodstva in financ ne potrebujejo in da se je tudi tam zmanjšalo število zaposlenih za dva delavca, novih delavcev s VII. stopnjo izobrazbe s področja računovodstva in financ pa niso zaposlovali. Tožena stranka je tožnici pred postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto in sicer za strokovnega sodelavca, ki pa je tožnica ni podpisala.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 98. člena ZDR-1 ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev. Ta namreč določa, da ga je dolžan izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 10 delavcem pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, ali najmanj 10 odstotkov delavcev pri delodajalcu, ju zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev, ali najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev. Tožena stranka zaposluje več kot 300 delavcev, zato bi bila dolžna izdelati program, če bi podala odpoved najmanj 30 delavcem v 30 dneh. Pogodbe o zaposlitvi je s 1. 5. 2015 odpovedala 20 delavcem. Sodišče prve stopnje je razloge, zakaj toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev, obrazložilo v točkah 11 in 12 izpodbijane sodbe in pojasnilo tudi, da ni pomembno ali je šlo za eno ali za dve reorganizaciji, saj je med eno in drugo (če sta bili dve) preteklo več kot šest mesecev. Pritožbene trditve, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce, so pavšalne, saj iz njih ne izhaja, katere delavce naj bi tožena stranka zaposlila na novo, pa tudi ne, da gre za delavce s VII. stopnjo strokovne izobrazbe računovodske in finančne stroke.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi če drži tožničina trditev, da delavci v ukinjeni PE B., še vedno opravljajo delo v B. in ne v C., kar po njenem pomeni diskriminacijo, na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva, saj ne gre za diskriminacijo po 1. odstavku 6. člena ZDR-1. Tožnica pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz zatrjevanega razloga ni mogla biti diskriminirana, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

12. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se pritožba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.