Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb ZPP, ko je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. V tem delu je bil namreč zahtevek prepozno vložen. To pomeni, da zavrženje tožbe namesto zavrnitve zahtevka tožnikovega položaja ne bi bistveno izboljšalo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja denarna terjatev tožnice do toženke v višini 23.849,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.015,72 EUR od 3. 5. 2011 dalje, od zneska 329,12 EUR od 4. 5. 2012 dalje, od znesla 9.100 EUR od 13. 4. 2010 dalje, od zneska 400 EUR od 10. 9. 2009 dalje, od zneska 4.294,58 EUR od 18. 12. 2009 dalje in od zneska 6.709,78 EUR od 25. 3. 2011 dalje (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku je (ugotovitveni) zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo tožnice, ugodilo pa pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke izreka razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo, v II. točki izreka pa prilagodilo odločitev o pravdnih stroških. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 229/2020 z dne 11. 9. 2020 je tožnica zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in spremeni prvostopenjsko sodbo, tako da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišče nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, pri kateri je tožnik nastopal kot kupec več nepremičnin, na katerih je toženka kot prodajalka zgradila večstanovanjske objekte – gre za sosesko N. V teh objektih se nahaja tudi 7 stanovanj, ki jih je tožnik prodal dalje končnim kupcem. Zaradi številnih stvarnih napak, ki jih toženka ni odpravila, so kupci sprožili pravde zoper tožnika za povračilo stroškov z odpravljanjem napak, eden pa za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo stanovanja. Tožnik je nazadnje z njimi sklenil več sodnih poravnav. V obravnavani zadevi pa od toženke zahteva povračilo škode, ki jo je utrpel s poplačilom kupcev v skladu s sklenjenimi sodnimi poravnavami (po začetku stečajnega postopka nad toženko je zahtevek preoblikoval v ugotovitveni zahtevek o obstoju denarne terjatve do toženke).

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo na podlagi splošne odškodninske odgovornosti. Presodilo je, da so bili zneski, izplačani po sodnih poravnavah, utemeljeni le deloma: glede stanovanja kupcev A. do zneska 3.015,72 EUR, glede stanovanja kupcev B. do zneska 329,12 EUR, glede stanovanja kupca C. do zneska 9.100 EUR, glede stanovanja kupca D. do zneska 400 EUR, glede stanovanja kupcev E. do zneska 4.294,58 EUR, glede stanovanja kupca F. do zneska 6.709,78 EUR, glede stanovanja kupca G. pa naj bi bilo izplačilo v celoti neutemeljeno.

7. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče vtoževano škodo zmotno obravnavalo kot refleksno škodo, ki se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Dejansko gre namreč za škodo zaradi zaupanja, ki je podvržena enakim pravilom uveljavljanja kot jamčevalni zahtevki, vključno s prekluzivnimi roki za notifikacijo napak in za uveljavljanje zahtevkov. Ker gre za prodajno pogodbo, znaša rok za njihovo uveljavljanje eno leto (prvi odstavek 480. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče je za začetek teka roka štelo trenutek posameznih plačil po sodnih poravnavah, kar pomeni trenutek nastanka tožnikove škode. Plačila so bila izvedena v obdobju od 10. 9. 2009 do 19. 5. 2011, tožba pa je bila vložena 7. 9. 2012. Tožnik je torej zamudil enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper toženko. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi toženke in prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu, tj. v prvem odstavku I. točke izreka, razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo.

8. Pritožbeno sodišče je pritrdilo pritožbi tožnika, da je prvostopenjsko sodišče glede kupca G. zmotno presodilo, da je bilo plačilo po sodni poravnavi v celoti neutemeljeno in posledično zahtevek v tem delu zavrnilo. Toda tudi v primeru utemeljenosti plačila je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje povračila škode iz tega naslova, zato bi bilo treba njegovo tožbo v tem delu tako ali tako zavreči (namesto zavrniti). Tožnik tako nima niti pravnega interesa za pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče zavrglo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je pritožbeno sodišče kršilo določila ZPP, ko je zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno zavrnilo zahtevek glede stanovanj B., E. in F..

**Povzetek revizijskih navedb**

11. Revident navaja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da pritožbe ni vložil le v zvezi z odločitvijo glede kupca G., temveč tudi v zvezi z odločitvijo glede posameznih kupcev stanovanj, kjer je prvostopenjsko sodišče zahtevek deloma zavrnilo. Povzema, kakšne so bile pritožbene navedbe v zvezi s stanovanji kupcev B., E. in F.. Gre za navedbe, s katerimi so bile izpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča, zakaj naj bi bilo plačilo po posameznih sodnih poravnavah deloma neutemeljeno. V nadaljevanju revizija izpodbija tudi materialnopravno presojo pritožbenega sodišča, da gre za škodo za zaupanja in ne za refleksno škodo. Nasprotuje uporabi pravil o jamčevanju in prekluzivni naravi enoletnega roka in se zavzema za splošna pravila odškodninske odgovornosti in zastaralni rok. Meni tudi, da jamčevalni zahtevki ne izključujejo možnosti uveljavljanja škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Izbira lahko tožnik. V zvezi z zavrženjem pritožbe v delu, ki se nanaša na kupca G., navaja, da očitno ne gre za škodo zaradi zaupanja, zato tožba v tem delu nikakor ni bila prepozna.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Domet revizijskega odločanja omejuje dopuščeno revizijsko vprašanje. To je v konkretnem primeru po vsebini izrazito procesne narave. Treba je ugotovili le, ali je pritožbeno sodišče kršilo določbe procesnega zakona z zavrženjem celotne tožnikove pritožbe, tj. tudi v delu, koliko je ta izpodbijala prvostopenjsko odločitev glede stanovanj kupcev B., E. in F.. Pritožbeno sodišče se je namreč do pritožbenih navedb izrecno opredelilo le, koliko so se te nanašale na stanovanje kupca G., in sklenilo, da tožnik v tem delu za pritožbo nima pravnega interesa, saj bi tožba zaradi zamude prekluzivnega roka tudi v tem delu morala biti zavržena, torej pritožnik s pritožbo zase ne more doseči zase ugodne odločitve. Ni pa se izrecno opredelilo do pritožbenih navedb glede stanovanj kupcev B., E. in F., ki se nahajajo pod tč. 2, 4 in 5. pritožbe. V II. točki izreka odločbe pa je pritožbo tožnika v celoti zavrglo.

14. Pravkar povedano pomeni, da je iz dometa revizijske presoje izključena presoja materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča o naravi vtoževane škode (tj. ali gre za škodo zaradi zaupanja ali za refleksno škodo) in o tem, po kakšnih pravilih se jo presoja. Do navedb, s katerimi revident izpodbija ta stališča, se revizijsko sodišče zato ne bo opredeljevalo.

15. Drži, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredeljevalo do tožnikovih pritožbenih navedb glede že omenjenih stanovanj. Implicitno stališče o njih je namreč jasno razvidno že iz predhodnih pojasnil v točkah 6. do 9. drugostopenjske sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da so vsi zneski, ki jih je tožnik zaradi napak stanovanj po sodnih poravnavah izplačal kupcem stanovanj, pojavna oblika škode zaradi zaupanja (oškodovanec je tožnik) in da je to škodo treba uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku, ki po presoji sodišča teče od trenutka izplačila po poravnavah in po poteku katerega pravica do sodnega uveljavljanja odškodnine ugasne. Vse to velja tudi za kupce stanovanj B., E. in F.: tudi za te kupce tožnik odškodnine ni uveljavljal pravočasno.

16. Zato se izkaže za nepomembno, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, v kolikšnem delu je bil znesek, ki ga je tožnik kupcem stanovanj B., E. in F. izplačal po poravnavi, utemeljen. Četudi je bilo morda utemeljeno celotno plačilo, to ne spremeni dejstva, da je tožnik nato prepozno vložil tožbo zoper toženko, s katero je terjal povračilo škode. Posledično pa se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tem delu. Povedalo je namreč že, da je tožnikova pravica do uveljavljanja škode glede kupcev šestih stanovanj, med njimi tudi B., E. in F., ugasnila. Iz tega pa je implicitno mogoče napraviti povsem enak sklep, kot ga je pritožbeno sodišče izrecno napravilo le glede kupca G.: tožnik si svojega položaja s pritožbenimi navedbami glede stanovanj B., E. in F. ne more več izboljšati. Tudi če bi prvostopenjsko sodišče glede teh stanovanj zahtevku v celoti ugodilo, bi pritožbeno sodišče tožbo glede njih zavrglo. Zato tožnik tudi v tem delu nima več pravnega interesa za pritožbo in jo je pritožbeno sodišče pravilno v celoti zavrglo.

17. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo razveljavilo le v prvem odstavku I. točke izreka, tj. v ugodilnem delu, in tožbo le v tem delu zavrglo. Isti razlogi bi narekovali razveljavitev prvostopenjske sodbe tudi v zavrnilnem delu, tj. v drugem odstavku I. točke izreka, in v enakovrednem delu zavrženje tožbe. Prav zavrnilni del prvostopenjske sodbe se nanaša na kupca G. in del zneska, izplačanega kupcem stanovanj B., E. in F.. Ker pa – kot pojasnjuje že pritožbeno sodišče – zavrženje tožbe namesto zavrnitve zahtevka tožnikovega položaja ne bi bistveno izboljšalo (tožnik niti v reviziji ne trdi, da bi ga), je ustrezno tudi alternativno postopanje z zavrnitvijo tožnikove pritožbe zaradi naknadno odpadlega pravnega interesa.

18. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je po povedanem nikalen.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).