Jedro

Tožena stranka ni odločila o pritožbi tožnice zoper odločbo, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil o odvzemu otroka. Sodišče je zato na podlagi 26. člena v zvezi s 5. odstavkom 42. člena ZUS tožbi ugodilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki naloži, da odloči o pritožbi tožnice z dne 22.4.1993.

Obrazložitev

Center za socialno delo občine je z odločbo z dne 21.4.1993 na podlagi 120. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in na podlagi 4. točke 1. odstavka 141. člena zakona o splošnem upravnem postopku odločil, da z dne 21.4.1993 odvzame materi M.V. dne 23.12.1980 rojeno hčerko S.V. Navedeni organ je tudi odločil, da se otrok izroči v varstvo in vzgojo L. in E.F., s katerima se sklene rejniška pogodba. V utemeljitvi odločbe je prvostopni organ navedel, da je zaradi spolnih napadov, grdega ravnanja z otrokom in na njegovo željo odločil, da mladoletno S. da v rejo starim staršem.

V pritožbi zoper takšno odločbo je tožnica navajala, da je prvostopni upravni organ odločil brez njene vednosti in da po nepotrebnem prihaja do vznemirjanja mladoletne S. Otrok se najboljše počuti pri tožnici in pri njenem partnerju. Pristojni organi so večkrat opravili razgovore s S. v odsotnosti matere. Otroku tožnica in L.M. nista grozila, nista z njo grobo ravnala ali jo kako drugače trpinčila. Tožnica je predlagala, da tožena stranka odločbo odpravi in ji vrne otroka.

Tožena stranka o pritožbi ni odločila.

V tožbi z dne 2.7.1993, ki jo je vložila potem, ko je drugostopni organ z dopisom z dne 21.6.1993 pozvala, da odloči o pritožbi, je tožnica predlagala, da sodišče tožbi ugodi in naloži toženi stranki, da odloči o pritožbi. Navajala je, da prvostopni upravni organ ni imel pravne podlage za odvzem otroka in da je nezakonito posegel v temeljne osebne pravice tožnice in njene družine.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, poslala pa je upravne spise. Tožba je utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Sloveniji uporablja kot republiški predpis zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS).

Sodišče ugotavlja, da so bili dani formalni pogoji za začetek upravnega spora po 1. odstavku 26. člena ZUS. Potekel je v zakonu določen rok za izdajo drugostopenjske odločbe, tožnica je s posebno vlogo z dne 21.6.1993 zahtevala, da tožena stranka odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Tožena stranka kljub temu ni odločila. Gre torej za molk organa, ki je izenačen z negativnim upravnim aktom. S takšnim ravnanjem so bile prizadete tožničine pravice.

Sodišče je po obrazloženem na podlagi 26. člena v zvezi s 5. odstavkom 42. člena ZUS moralo tožbi ugoditi in naložiti toženi stranki, da odloči o tožničini pritožbi.