Jedro

Uporabnik radijskega ali TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora plačevati naročnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep tega sodišča z dne 1.12.1995, opr. št. I 1809/95 v delu, v katerem je naloženo plačilo naročnine v znesku 9.984,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti v znesku 1.577,00 SIT in stroškov postopka v znesku 6.175,00 SIT. Tožencu je še naložilo, da je dolžan vrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 6.725,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da Zakon o rtv Slovenija nima posebne določbe, ki bi govorila o tem, kaj pomenita pojma uporabnik in naročnina v smislu tega zakona. Iz tega razloga je treba pri razlagi teh zakonskih določb uporabljati pravila slovenskega knjižnega jezika. V konkretnem primeru ni naročnika, ker je pisno odpovedal naročnino iz razloga, ker ni želel gledati programov RTV Slovenije. Ker ni samo prenehal plačevati naročnine, temveč je odpovedal naročniško razmerje in dejansko prenehal koristiti storitve RTV Slovenije, ga sodišče ne more obravnavati enako kot nekoga, ki je prenehal plačevati naročnino, ob tem pa še vedno gleda program RTV Slovenije. V primeru, da se dovoli izvajanje 15. člena Zakona o RTV Slovenija v tej smeri, da je že samo dejstvo, da ima nekdo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije, osnova za plačilo, bi šlo za kršitev temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v izvedenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pri svoji odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Določbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS) so jasne in nedvoumne in zato ne potrebujejo kakšne posebne razlage, zlasti ne z uporabo pravil slovenskega knjižnega jezika, kot to zmotno meni pritožnik. Stvar zakonodajalca je, kako je v zakonu uredil obveznost plačevanja RTV naročnine. To dejstvo je jasno določeno v 15. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Predpisano je, da mora uporabnik radijskega ali TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, plačevati naročnino. Vsak lastnik TV sprejemnika se mora podrediti tej zakonski določbi in plačevati naročnino, ali pa se odpovedati TV sprejemniku. Ne velja pa, kot zmotno meni toženec, da ni dolžan plačevati RTV naročnine, čeprav ima TV sprejemnik, ker ne želi gledati programov RTV Slovenije. Ta razlog, kot ga navaja toženec, ni zakoniti razlog, zaradi katerega bi bil oproščen plačevanja RTV naročnine. Ob taki zakonski ureditvi je odveč in neupoštevno toženčevo sklicevanje na temeljna načela iz Zakona o obligacijskih razmerjih in na temeljne ustavne pravice. Stvar svobodne toženčeve odločitve je, ali bo ob navedenih zakonskih pogojih imel TV sprejemnik ali ne. Iz navedenih razlogov je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.