Jedro

Gre za tožbo zaradi varstva lastninske pravice. Sodišče v takem primeru mejo med zemljiščema načeloma ugotavlja in je ne ureja. Sodišče je mejo ugotovilo, da je možnost odstopanja do 3 m v eno ali drugo smer, izmeritvenih podatkov niti ni na razpolago, le grafičen zaris v zemljiškem katastru, v merilu, ki v konkretnem primeru res ne omogoča zadostne natančnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje zato kot predhodno vprašanje ugotavljalo, in razrešilo tudi pravno vprašanje o poteku meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ugotovilo je da je toženec posegel v lastninsko pravico tožnika in s tem vznemiril njegovo posest na parc. št. 1010 k.o. B., s tem, da je pokosil parcelo v dolžini 70 in v širini 3 m, v smeri jugovzhoda od vogala te parcele proti severozahodu te parcele. Pod pretnjo izvršbe mu je prepovedalo vsak poseg na parceli tožnika, ki bi predstavljal vznemirjanje tožnika, zlasti pa vsakršno košenje trave. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je do posega prišlo na parceli tožnika, s pomočjo izvedenca geometra, ki je pojasnil, da za predmetno območje ni numeričnih podatkov, obstojijo le grafični podatki in sicer mapna kopija v merilu 1:2880 – stara grafična avstro-ogrska izmera, in je zato natančnost vklopa oz. prenosa katastrskih podatkov v naravo približno 3 m. V naravi je torej mogoče katastrsko mejo pokazati z odstopanjem 3 m v eno ali drugo smer. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni dokazala ugovornih navedb, da do posega oz. vznemirjanja lastninske pravice ni prišlo, ker naj bi bila (stranska intervenientka) solastnica spornega zemljišča. Ko je ocenilo dokaze, je namreč ugotovilo, da je predmetno zemljišče, kolovoz, kosil oče tožnika, oz. Č., in da toženčevi na spornem delu zemljišča niso imeli posesti, sena niso nikoli kosili in tudi niso tega dela orali. Zoper tako sodbo se je tožena stranka pritožila. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške. Izpostavlja izpovedbo geometra, o možnem odstopanju 3m v eno ali drugo smer, glede prikaza meje v naravi. Poseg pa je bil sicer v dolžini 70 m, toda le v širini 3 m. Torej izvedenec dopušča, da je to bilo na zemljišču, ki ni tožnikovo. Dokazno breme, na kateri parceli je bil poseg opravljen, pa je bil na strani tožnika. Neutemeljeno je tudi razglabljanje o priposestvovanju. Sicer pa toženec ni posegel v parc.št. 1010 v širini 3 m na celotni vtoževani dolžini 70 m, saj dokazov o tem ni in sodba v tem razlogov nima.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, kje se nahaja sporni pas zemljišča, ki je vrisan tudi v skici, ki jo je po sklepu sodišča izdelal izvedenec geometer. Gre za pas v približni širini 3 m, ki je po navedbah tožeče stranke dolg približno 70 m, ali je dolžina res 70 m ali kaj več, ali manj, pa za odločitev ni bistveno, bistveno je, da je ugotovljeno, da je izkazan poseg v zemljišče tožnika in s tem vznemirjanje. Ugotovljeno je tudi, da je vznemirjanje protipravno, saj se niso potrdile trditve tožene stranke oz. intervenientke o priposestvovanju, kar je lahko relevanten ugovor, s katerim se tožena stranka brani zoper vloženo tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice.

Gre za tožbo zaradi varstva lastninske pravice. Sodišče v takem primeru mejo med zemljiščema načeloma ugotavlja in je ne ureja. Sodišče je mejo ugotovilo, je pa res, kar izpostavlja tudi pritožba, da je možnost odstopanja do 3 m v eno ali drugo smer, izmeritvenih podatkov niti ni na razpolago, le grafičen zaris v zemljiškem katastru, v merilu, ki v konkretnem primeru res ne omogoča zadostne natančnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje zato kot predhodno vprašanje ugotavljalo, in razrešilo tudi pravno vprašanje o poteku meje, ni izkazana močnejša pravica s strani tožene stranke, pač pa dolgoletna posest s strani tožeče stranke, spornega pasu, pred sporom v letu 1993, ter je sodišče prve stopnje tako pravilno razrešilo predhodno vprašanje, kje je meja, ki predstavlja pravno razmerje, v smislu 13. člena. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pred sporom, posegom toženca, je bila torej zadnja mirna dalj časa trajajoča posest na strani tožeče stranke in sta tako stanje oba mejaša spoštovala (136. člen Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 268. členom Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna in zakonita, materialno pravo je pravilno uporabljeno. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).