Jedro

Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je nasprotni tožbeni zahtevek na razdrtje pogodb neutemeljen že zaradi tega, ker je tožena stranka obe polprikolici po reklamacijah uporabljala še vsaj štiri oziroma ti in pol leta, in ju zaradi tega ne more vrniti v stanju, v katerem ju je prejela (prvi odstavek 495. člena ZOR). Upoštevajoč celotno besedilo 495. člena ZOR je pravilnejša interpretacija, da poslabšanje stvari, ki je posledica rabe, ki ne presega običajne, ni razlog, da kupcu ne bi priznali pravice odstopiti od pogodbe. Tožena stranka, ki je v času čakanja na popravilo oziroma na nadomestno polprikolico omejeno uporabljala polprikolico z napako, zgolj zaradi tega ni izgubila pravice do odstopa od pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu glede plačila računov za gorivo in kapitaliziranih obresti od teh zneskov (zahtevanih v tožbi) ter glede plačila odškodnine zaradi neuporabe polprikolice (po nasprotni tožbi).

Reviziji se delno ugodi, v delu glede nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev razdrtja pogodbe in vrnitve kupnine za prvo polprikolico letnik 1999 in se v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 01/00506, z dne 09.10.2001, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 7.435.818,56 SIT s pripadki. Zavrnilo pa je tako primarni kakor tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, s katerima je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da sta pogodbi za nakup dveh polprikolic razdrti in vrnitev kupnine (primarni) oziroma znižanje kupnine za polprikolico letnik 2000 za znesek 7.000.000,00 SIT (podrejeni) ter v obeh primerih tudi povrnitev škode v višini 985.640,00 SIT.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Tožena stranka je pri tožeči stranki kupila dve polprikolici (prvo – letnik 1999 in nadomestno – letnik 2000). Prvo polprikolico je v celoti plačala, kasneje pa so se na njej pojavile napake, ki jih je tudi pravočasno reklamirala. Polprikolica je bila odpeljana k proizvajalcu v popravilo in toženi stranki vrnjena dne 27.10.2000. Ob njeni nadaljnji uporabi so se zaradi konstrukcijske napake ponovno pokazale težave in tožeča stranka je po reklamaciji opravila pregled dne 22.06.2001. Proizvajalec je bil napake pripravljen odpraviti, kar bi trajalo en do dva tedna. Tožena stranka je dne 20.07.2001 odgovorila, da za čas popravila zahteva nadomestno polprikolico ali plačilo avansa v višini 3.000.000,00 SIT. Napake na prvi polprikolici so bile ponovno potrjene dne 30.10.2001 pri ogledu pooblaščenega serviserja, ki je predlagal popravilo v specializirani delavnici. Dne 06.12.2001 je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi odstopila od pogodbe za nakup prve polprikolice.

4. V času popravila prve polprikolice se je tožena stranka odločila za nakup še ene, nadomestne polprikolice. Tudi na tej so se pojavile napake, a je tožeča stranka odgovorila, da so minimalna odstopanja oziroma špranje v mejah proizvodne tolerance. Tožena stranka je vztrajala, da nadomestno polprikolico pregleda še pooblaščeni serviser, s čimer se je tožeča stranka strinjala. Do pregleda pri pooblaščenem serviserju kljub temu ni prišlo.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 5. Tožena stranka uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, oziroma da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Zahtevek tožene stranke na razdrtje pogodbe za drugo polprikolico naj bi bil utemeljen z določbami o spremenjenih okoliščinah (133. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami - ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), saj naj bi bilo plačilo druge polprikolice dogovorjeno v obliki kompenzacije, ki pa kasneje ni bila več možna. Sodišči nižjih stopenj naj bi napačno ugotovili, da tožena stranka tožeči ni omogočila, da bi drugo polprikolico popravila.

7. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za delno zavrženje revizije 8. Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko in/ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo računa za drugo polprikolico v višini 33.956,51 EUR (prej 8.137.339,00 SIT) ter dveh računov za dobavljeno gorivo, v višini 690,19 EUR (prej 165.397,44 SIT) ter 88,43 EUR (prej 21.190,81 SIT); od vseh računov je še posebej uveljavljala kapitalizirane obresti. Ker temeljijo zahtevki za plačilo polprikolice in goriva na različni dejanski in pravni podlagi, je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega posebej. Zahtevka za plačilo goriva niti oba skupaj ne dosegata vrednosti 20.864,63 EUR. Zato revizija v tem delu ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo. Enako velja glede zahtevkov za plačilo obresti, četudi kapitaliziranih, saj ne predstavljajo samostojnih zahtevkov, temveč gre za postransko terjatev, ki po pravilih procesnega prava nima nikakršne vrednosti (spornega predmeta).

10. V nasprotni tožbi temelji zahtevek na plačilo odškodnine zaradi neuporabe prikolice v času popravila (v višini 4.113,00 EUR oz. prej 985.640,00 SIT) na drugačni dejanski in pravni podlagi kakor zahtevek na razvezo pogodbe oziroma znižanje kupnine. Ker ne dosega vrednosti 20.864,63 EUR, revizija tudi v tem delu ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Razlogi za delno zavrnitev in delno ugoditev reviziji 11. Revizija je dovoljena glede plačila računa za dobavljeno drugo polprikolico, katerega neplačani del po delnih umikih tožbe znaša 25.037,56 EUR (prej 6.000.000,00 SIT), ter glede primarnega in podrejenega nasprotnega tožbenega zahtevka, razen zahtevka za plačilo odškodnine.

12. Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je nasprotni tožbeni zahtevek na razdrtje pogodb neutemeljen že zaradi tega, ker je tožena stranka obe polprikolici po reklamacijah uporabljala še vsaj štiri oziroma tri in pol leta, in ju zaradi tega ne more vrniti v stanju, v katerem ju je prejela (prvi odstavek 495. člena ZOR). Dobesedna razlaga navedene določbe sicer pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, vendar pa bi taka razlaga pomenila, da kupec, ki je stvar uporabljal, praktično nikoli ne bi mogel uveljavljati sankcije razdrtja pogodbe, saj vsaka uporaba stvari povzroči spremembe na kupljeni stvari. Napake stvari pa se najpogosteje ugotovijo prav z njeno uporabo. Upoštevajoč celotno besedilo 495. člena ZOR je zato pravilnejša interpretacija, da poslabšanje stvari, ki je posledica rabe, ki ne presega običajne, ni razlog, da kupcu ne bi priznali pravice odstopiti od pogodbe. Tožena stranka, ki je v času čakanja na popravilo oziroma na nadomestno polprikolico omejeno uporabljala polprikolico z napako, zgolj zaradi tega ni izgubila pravice do odstopa od pogodbe. Nadaljnja uporaba stvari po odstopu je sicer uporaba tuje stvari, vendar je to dejstvo nastopilo šele po odstopu (dne 06.12.2001). Zato tudi takšne, kasnejše, uporabe stvari ni mogoče šteti za razlog, ki bi preprečeval odstop, do katerega je že prišlo.

13. Dejstvo zmanjšanja vrednosti stvari zaradi uporabe je mogoče upoštevati v fazi vračanja prejetega. Po razvezi pogodbe imata namreč obe stranki pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi take pogodbe (prvi odstavek 497. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 132. člena ZOR). Kupec mora vrniti drugi stranki vse koristi, ki jih je imel od uporabljene stvari, kar velja tudi v primeru zmanjšanja vrednosti zaradi uporabe (drugi odstavek 497. člena ZOR). (Tako tudi Cigoj Stojan v Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava; Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 316.)

14. Na podlagi spisovne dokumentacije je sklepati, da je tožena stranka ponovno odkrito napako na prvi polprikolici pravilno reklamirala in se s tožečo stranko in proizvajalcem tudi dogovarjala o možnostih popravila. V kolikor dejstva, da v nadaljevanju do popravila ni prišlo, ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke, je ta obdržala možnost odstopa od pogodbe. Zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava glede prve polprikolice je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem sta zavrnili nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev odstopa od pogodbe in vrnitev kupnine za prvo polprikolico, letnik 1999 (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. V zvezi s stvarnimi napakami na drugi polprikolici sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je tožena stranka svoje sodelovanje opustila in na tak način smiselno odstopila od reklamacije. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odstop od pogodbe glede druge polprikolice neutemeljen. Drugačnih navedb revidenta Vrhovno sodišče ne more več upoštevati, ker je vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka v reviziji dodatno pojasnjuje, da so po nakupu druge polprikolice nastopile spremenjene okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče prvotno dogovorjeno plačilo v obliki kompenzacije. Tudi takšne navedbe so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj iz sodbe sodišča prve stopnje izrecno izhaja (stran 10), da kompenzacija med strankama ni bila dogovorjena, čeprav so potekali dogovori v tej smeri. Zahtevek tožene stranke na ugotovitev razveze pogodbe in vrnitev kupnine glede druge polprikolice je tako pravilno zavrnjen, tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki kupnino za drugo polprikolico. Vrhovno sodišče je v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007 in III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008.