Jedro

Vsaj od tožnikove spremembe vloge z dne 18. 9. 2013 je jasno, da tožnik uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 34. člena Zrud-1. Ker ni sporno, da tožnik v času odločanja tega pogoja ni izpolnil, saj mu je koncesija za izkoriščanje s potekom koncesijske pogodbe dne 10. 7. 2013 na podlagi 1. točke 57. člena ZRud-1 prenehala, izpolnjevanja kakšnega drugega pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1 pa tudi ne zatrjuje, je odločitev toženke pravilna in zakonita že iz tega razloga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo vlogo za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda in peska v pridobivalnem prostoru A. na zemljiščih s parc. št. 285, 283/1, 283/2, 282, 314/5, 1004/12, 314/12, 284/1 in 284/2 ter delih zemljišč s parc. št. 314/11, 1003/5, 1003/6, 1004/13 in 314/6, vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnik 20. 11. 2012 vložil vlogo za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda in peska na pridobivalnem prostoru iz 1. točke izreka sklepa na podlagi 2. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Dne 19. 9. 2013 pa je svojo vlogo spremenil tako, da jo po novem vlaga na podlagi 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Ker tožnik nima pridobljene rudarske pravice na pridobivalnem prostoru, katerega bi širila na sosednje zemljišče, pravice do širitve ne more uveljavljati. Ugotavlja, da je tožnik v bližini predlaganega pridobivalnega prostora A. sicer imel pridobljeno rudarsko pravico za izkoriščanje proda in peska na pridobivalnem prostoru A. – širitev na podlagi koncesijske pogodbe št. 0141-52/2005-20, ki pa je 10. 7. 2013 potekla, poleg tega pa se predlagani pridobivalni prostor A. ne dotika pridobivalnega prostora A.– širitev.

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Obstoj rudarske pravice za izkoriščanje ni izpolnjen, saj je ta potekla 10. 7. 2013. Kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni ugovor, da bi se moral ta pogoj razumeti na način, da je ta pogoj izpolnjen tudi, če je vlagatelj nekoč rudarsko pravico že imel, saj je zakonska določba jasna in sicer določa, da „ima rudarsko pravico“. Ob pregledu odstopljene dokumentacije pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da tudi drugi pogoj ni izpolnjen, saj nobena od navedenih parcel ne meji na dosedanji pridobivalni prostor.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni pomembno, ali se je njegova vloga nanašala na 2. ali 3. točko drugega odstavka 34. člena ZRud-1, saj navedba pravne podlage ni obvezna sestavina vloge. Pomembno je, da je tožnik želel pridobiti rudarsko pravico za izkoriščanje in obseg pravice (pridobivalni prostor sedme etape). Nesporno je, da je tožnik v vlogi nepravilno navedel pravno podlago, zaradi dolgotrajnosti postopka pa je želel z vlogo z dne 18. 9. 2013 napako v zapisu pravne podlage popraviti, kar je toženka nepravilno razumela kot spremembo vloge. Prepričan je, da je vložil vlogo, ki je bila po vsebini skladna s prvim odstavkom 40. člena ZRud-1 in da popravek, ki ga je vložil po preteku veljavnosti rudarske pravice za šesto etapo ni predstavljal vsebinske spremembe vloge. Zato se ne more strinjati s stališčem, da je bila njegova vloga vložena prepozno. Toženka bi morala tožnikovo vlogo vsebinsko preveriti in če bi ugotovila, da je pravna podlaga napačna, tožnika pozvati na popravo. Glede ugotovitve toženke, da ni izpolnjen tudi drugi pogoj za širitev pridobivalnega prostora na sosednje zemljišče, pa tožnik navaja, da ni mogoča primerjava parcelnih mej in številk, ki so bile večkrat spremenjene, zato je merodajen le grafični del prostorskega načrta in geodetski načrt, po katerem pa se predlagani pridobivalni prostor v večjem delu dotika obstoječega. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik z vlogo z dne 10. 7. 2013 vložil popravek osnovne vloge, zaradi nove parcelacije novih parcelnih številk, ki je bilo izvedeno po vložitvi osnovne vloge na območju šeste in sedme etape. Pomembno je, ali gre za širitev pridobivalnega prostora iz območja šeste etape na območje sedme etape po prostorskem izvedbenem aktu, saj mora biti načrtovani poseg po zakonu skladen s prostorskim aktom, kar je pritožbeni organ očitno prezrl. Zato je tudi glede širitve pridobivalnega prostora na sosednje zemljišče dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni jasno, ali se predlagani pridobivalni prostor dotika obstoječega. Zdi se mu tudi nedopustno, da je prvostopenjski organ po enem letu zavrgel njegovo vlogo zaradi poteka rudarske pravice, pred tem pa ga ni niti enkrat pozval, naj svojo vlogo dopolni ali popravi. Tožnik bi lahko vložil tudi novo vlogo za koncesijo, vendar po sedanjem zakonu ne bi imel nobene možnosti, da bi pridobil rudarsko pravico kot za nov prostor. Zato je prisiljen vztrajati, da se vzpostavi zakonito stanje s pomočjo sodišča. Pojasnjuje, da se ob normalnem delovanju uprave ne bi smelo zgoditi, da se vloga za pridobitev koncesije tako dolgo rešuje, da rudarska pravica prej ugasne. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru akt, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

7. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev koncesije za izkoriščanje mineralnih snovi samo na podlagi poprej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor, brez javnega razpisa po pogojih iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1. 8. Kot pogoj, da se na tak način (brez javnega razpisa, samo na podlagi poprej izdanega koncesijskega akta) podeli koncesija pravni ali fizični osebi, 2. točka navedene določbe določa, da mora biti vlagatelj zahteve lastnik zemljišča, ki ga opredeljuje pridobivalni prostor, namenjen za površinsko izkoriščanje nekovinskih mineralnih surovin ali ima za takšno zemljišče od lastnika, v pisni obliki in overjeno, dano pravico izvajati rudarska dela. Če pa gre za vlagatelja zahteve, ki namerava brez javnega razpisa, samo na podlagi poprej izdanega koncesijskega akta, razširiti pridobivalni prostor še na sosednje zemljišče, pa 3. točka navedene določbe določa, da mora imeti za pridobivalni prostor, ki ga namerava razširiti, pridobljeno rudarsko pravico za izkoriščanje katerekoli mineralne surovine, in mora biti zemljišče, pod katerim oziroma na katerem se namerava razširiti pridobivalni prostor, od zemljišč, na katerih izvaja rudarska dela drug nosilec rudarske pravice za raziskovanje in izkoriščanje, oddaljeno najmanj 300 m oziroma, če je oddaljenost manjša, mora s tem soglašati nosilec rudarske pravice, ki na sosednjem zemljišču izvaja raziskovanje ali izkoriščanje.

9. V zadevi ni sporno, da je tožnik na obrazcu: Vloga za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine z dne 12. 11. 2012, ki jo je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, v točki 4. označil, da želi pridobiti nov pridobivalni prostor in naj se njegova vloga vodi po postopku po 2. točki drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Ne glede na navedeno pa iz upravnih spisov izhaja, da je vlogi priložil tudi dopis z istim datumom (12. 11. 2012), iz katerega izhaja, da trenutno, na podlagi koncesijske pogodbe, ki jo je vlogi tudi priložil, izkorišča mineralne surovine v polju VI, sedaj pa želi pridobiti koncesijo tudi za polje VII. Iz navedenega dopisa je sklepati, da bi se vsebina zahteve lahko nanašala tudi na pogoj iz 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. 10. Organ bi zato pred obravnavo vloge moral to razčistiti, in sicer nesporno ugotoviti, ali tožnik uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 2. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1, kot je navedel na obrazcu vloge, ali pa morda uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke navedene določbe, na kar bi se dalo sklepati iz dopisa, priloženega vlogi.

11. Ne glede na to, da organ tega ni storil, pa je vsaj od tožnikove spremembe vloge z dne 18. 9. 2013 jasno, da tožnik uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. 12. Ker ni sporno, da tožnik v času odločanja tega pogoja ni izpolnil, saj mu je koncesija za izkoriščanje s potekom koncesijske pogodbe dne 10. 7. 2013 na podlagi 1. točke 57. člena ZRud-1 prenehala, izpolnjevanja kakšnega drugega pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1 pa tudi ne zatrjuje, je odločitev toženke pravilna in zakonita že iz tega razloga. Na podlagi načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) upravni organ odloča na podlagi dejanskega in pravnega stanja v času odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače. V obravnavanem primeru pa ne ZRud-1, ne kakšen drug zakon ne določa drugače (na primer, da se mora v predmetnem postopku upoštevati dejansko stanje v času vložitve vloge ali da je vlogo po navedeni pravni podlagi treba podati pred prenehanjem rudarske pravice za obstoječi pridobivalni prostor (iz česar bi se lahko sklepalo, da je odločilno dejansko stanje v času vložitve vloge)), zato niti ni bistveno, izpolnjevanje katerega pogoja iz drugega odstavka je uveljavljal tožnik v vlogi z dne 20. 11. 2012. 13. Iz istega razloga tudi ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje tudi drugega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1, in sicer, da se zahteva nanaša na zemljišče, ki je sosednje zemljišču, na katerem ima tožnik pridobljeno rudarsko pravico. Sodišče zato ugovorov v zvezi z navedeno ugotovitvijo toženke ni presojalo.

14. Glede ugovorov, ki se nanašajo na dolgotrajnost postopka, ki je povzročila prenehanje tožnikove rudarske pravice, pa sodišče pripominja, da ZUP v četrtem odstavku 222. člena določa, da v primeru, ko pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

15. Navedeno pomeni, da bi lahko tožnik v roku dveh mesecev od vložitve zahteve (prvi odstavek 222. člena ZUP) na Vlado RS vložil pritožbo, kot da je njegov zahtevek zavrnjen. Na ta način bi dosegel pospešitev postopka in preprečil prenehanje njegove rudarske pravice pred odločitvijo. Tudi, če bi organ njegovo pritožbo kot nedovoljeno nezakonito zavrgel, (kot je to kasneje storil v predmetnem postopku), bi moral pri ponovnem odločanju upoštevati pravno in dejansko stanje po času, ko je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa (tako tudi Androja, Kerševan, Upravno procesno pravo, str. 529). Na tak način je zakon posameznikom omogočil spoštovanje pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS).

16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.