Jedro

Delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita o višini osnovne plače, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače, ki jo za posamezni tarifni razred (v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo zaposlitvi) določa kolektivna pogodba. Poleg osnovne plače pripadajo delavcu tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatki v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačane plače plačati neto znesek 5.408,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka, ter na navedene zneske obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 649,20 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka), ter razliko v odpravnini v višini 302,79 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške prevoza v višini 155,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti razvidnimi iz IV. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 753,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Dokazno breme v predmetnem sporu nosi tožnik, trditve tožnika niso dokazane, posledično pa je sodba napačna. Do izpovedbe A.A., ki je ovrgla vse navedbe tožnika, se ne opredeli. Zato je izpodbijana sodba nekonsistentna in popolnoma neobrazložena. Tožnik je izpovedal, da na sestankih z A.A. kot takratnim direktorjem tožene stranke ni bil nikoli obveščen o neuspešnosti pri delu, kasneje pa je izpovedal, da je bil prisoten na sestanku, kjer so se pogovarjali o njegovi neprimernosti za delo na področju prodaje in možnih rešitvah. Navedba tožnika, da šteje prodajo 1 optičnega kabla (vrednost okoli 30,00 EUR) za uspeh, kaže da se norčuje iz tožene stranke. Sodišče prve stopnje v sodbi navaja, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da je del plače pod tč. B del plače za delovno uspešnost. V pogodbi piše, da je del plače pod B stimulacija, kar je sinonim za del plače za delovno uspešnost. Zato ne more biti pravilna odločitev sodišča, da je bila dogovorjena mesečna osnovna neto plača ... EUR. Osnovna plača je v pogodbi o zaposlitvi opredeljena kot „osnovna plača v skladu s kolektivno pogodbo po tarifni stopnji VII, ki na dan podpisa znaša 706,68 EUR bruto. Tožnik je do dogovorjene želene plače (ki jo je imel možnost navesti ob sklenitvi pogodbe) prišel ob delovni uspešnosti z izplačilom stimulacije, kar pomeni, da dogovorjena želena plača ni osnovna plača. Dejstvo, da je tožnik na začetku delovnega razmerja prejemal stimulacijo, pomeni zgolj spodbudo delodajalca k čim prejšnjemu doseganju rezultatov. Delovna uspešnost se je ocenjevala po pravilniku tožene stranke, po katerem se je izkazalo, da tožnik ni bil delovno uspešen. Sodišče v sodbi navaja, da so navedbe tožene stranke o mesečnem ocenjevanju tožnika v zvezi z njegovo poslovno realizacijo pavšalne in posledično nedokazane, kar ne drži. Ocenjevanje tožnika glede njegove delovne uspešnosti je potekalo redno na podlagi 9. in 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku pravilno in v skladu s pogodbo o zaposlitvi izplačevala plačo, zato predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke niso in ne morejo biti podane. Zato je sodba v tč. II popolnoma napačna in nepravilna. Neupravičena in nepravilna je tudi sodba v tč. III, ki toženi stranki nalaga plačilo odpravnine. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo plačilo stroškov prevoza, saj ni upoštevalo zaslišanja direktorja tožene stranke, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnika. Dejstvo je, da tožnik ni želel dvigniti plačilnih list na naslovu, kjer je bil uradno prijavljen, kaže njegovo voljo, da jih želi prevzeti osebno, za kar pa tožena stranka ne more nositi stroškov. Stroške prevoza si je tožnik povzročil samovoljno in brez krivde tožene stranke, zato jih mora sam trpeti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in da nima razlogov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj jo je mogoče v celoti preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po vsakem posameznem pravnem naslovu.

Delavcu pripada plača v višini, kot jo dogovori z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita o višini osnovne plače, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače, ki jo za posamezni tarifni razred (v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo zaposlitvi) določa kolektivna pogodba. Poleg osnovne plače pripadajo delavcu tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatki v skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji).

Stranki sta dne 3. 3. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komerciala - prodajni inženir produktni vodja programa B, v kateri je v 9. členu dogovorjena mesečna plača, sestavljena iz treh delov: osnovne plače, dogovorjene želene bruto plače in stimulativno-destimulativnega dela. Za razsojo sporne zadeve je bistven odgovor na vprašanje, kakšna plača je bila med strankama dogovorjena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni ponudila, razen zaslišanja priče A.A., drugih dokazov glede višine dogovorjene tožnikove plače, zato je sledilo izpovedi tožnika, da se je s toženo stranko dogovoril za mesečno neto plačo v višini cca ... EUR. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku do februarja 2009 izplačevala mesečno neto plačo v višini ... EUR, kasneje pa v bistveno nižjem znesku. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi takratnega direktorja tožene stranke A.A., da je tožniku prenehal izplačevati del stimulacije, ko je bil s strani principala obveščen, da je tožnik neprimeren in neaktiven pri delu. Sledilo je izpovedbi tožnika, da se je s toženo stranko dogovoril za mesečno neto plačo cca ... EUR ter da tožena stranka ni dokazala, da bi imela opredeljene kriterije, na podlagi katerih bi se ugotavljala upravičenost do tega dela plače. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se je delovna uspešnost ocenjevala po pravilniku tožene stranke mesečno, zaradi česar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj pavšalno sklicevanje na interni pravilnik in ocenjevanje po tem pravilniku, ne zadošča trditvenemu in dokaznemu bremenu tožene stranke. ZDR ne pozna termina, ki je naveden v 9. členu pogodbe o zaposlitvi (tč. b) - dogovorjena želena bruto plača, zato je sodišče prve stopnje, ker tožena stranka drugih relevantnih dokazov, iz katerih naj bi izhajala osnovna plača tožnika v vtoževanem obdobju, ni predložila, utemeljeno ni upoštevalo izpovedbe direktorja tožene stranke, da je bila tožnikova osnovna plača pravilno določena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi tč. a. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik prikrajšan pri plači, je sprejemljiva tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mu mora tožena stranka izplačati razliko v nadomestilu za čas brezposelnosti, ker je višina nadomestila odmerjena ob upoštevanju prejete plače v preteklih dvanajstih mesecih. Ker je tožnik upravičen do razlike v plači, je upravičen tudi do razlike v nadomestilu za čas brezposelnosti, ki je bilo odmerjeno na podlagi dejanskega izplačila plač, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da niso podane predpostavke odškodninske obveznosti, ker je tožena stranka tožniku izplačevala plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato mu je bila tožena stranka dolžna izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek 109. člena ZDR). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožniku premalo izplačana plača, je sodišče prve stopnje glede na določbo 109. člena ZDR tožniku pravilno prisodilo razliko v odpravnini.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku dosodilo plačilo stroškov prevoza. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku od marca 2009 izplačevala višji znesek za stroške prevoza, ter da je toženo stranko obvestil, da je spremenil bivališče. Kljub temu mu je tožena stranka pošiljala plačilne liste na naslov, na katerem je bil stalno prijavljen, in ker se je pošta vrnila, je moral tožnik dvigniti plačilno listo na sedežu tožene stranke (v obdobju, ko je bil na čakanju na delo, doma). Tožena stranka je pogojevala izplačilo plače s prejemom plačilne liste in ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik o spremembi bivališča toženo stranko obvestil, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali zaradi osebnega prevzema plačilnih list na sedežu tožene stranke, pravilna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.