Jedro

Upravnik bi lahko tretjo osebo pooblastil zgolj za opravljanje določenih upravniških poslov, ni pa imel v zakonu podlage, da je na drugo družbo prenesel celotno pogodbo o upravljanju večstanovanjske hiše. Pogodba o upravljanju je namreč sklenjena, ko jo podpiše več kot polovica solastniških deležev etažnih lastnikov, enak delež pa je potreben, če se etažni lastniki odločijo za zamenjavo upravnika (drugi odstavek 53. člena SZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 214246/2012 z dne 15. 1. 2013 razveljavilo v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 436,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi kritizira stališče sodišča glede nedovoljenosti prenosa dejavnosti upravljanja večstanovanjskih stavb na drugo pravno osebo. Meni, da gre za organizacijo dela tožnice, ki je v njeni domeni in se vanjo sodišče ne bi smelo vtikati. Poudarja, da sodba ne vsebuje materialnopravne podlage za takšno stališče ter neupravičeno ščiti toženca, ki se izogiba plačilu stroškov. Sklicuje se na 56. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki upravniku dovoljuje, da za opravljanje posameznih poslov, ki sodijo v okvir upravniških storitev, pooblasti tretjo osebo. Sodišču očita napačno tolmačenje listinskih dokazov, pri čemer meni, da sodišče ne razlikuje prejemnika storitev, ki je dolžan račun plačati od naslovnika, kateremu se račun zgolj pošlje. Kritizira tudi sodno prakso, ki je bila podlaga za sprejem odločitve, saj naj bi jo sodišče uporabilo selektivno in necelovito. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v konkretnem primeru od toženca zahteva plačilo računov iz naslova upravljanja stavbe, ki jih je zanjo na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 7. 1997 (Priloga A63) izvajala družba L., d. o. o. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim se pridružuje tudi pritožbeno sodišče (pritožba tako ugotovljenega dejanskega stanja ne graja), izhaja, da tožnica družbe L., d. o. o. ni zgolj pooblastila za opravljanje posameznih upravniških storitev, ampak je nanjo v celoti prenesla upravljanje večstanovanjske stavbe na naslovu C. 11 v Ljubljani. Iz ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je družba L., d .o. o. račune dobaviteljev izplačevala iz lastnih sredstev in etažnim lastnikom nato izstavljala račune, katerih plačilo je toženec zavrnil. 6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da konkretni primer ne ustreza zakonski dikciji 56. člena SZ-1. Tožnica bi tako lahko tretjo osebo pooblastila zgolj za opravljanje določenih upravniških poslov, ni pa imela v zakonu podlage, da je na drugo družbo prenesla celotno pogodbo o upravljanju večstanovanjske hiše. Pogodba o upravljanju je namreč sklenjena, ko jo podpiše več kot polovica solastniških deležev etažnih lastnikov, enak delež pa je potreben, če se etažni lastniki odločijo za zamenjavo upravnika (drugi odstavek 53. člena SZ-1)(1). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prenos celotnih poslov upravljanja s strani izbranega upravnika na drugega upravnika nasprotuje določbam SZ-1 o postopku izbire upravnika in posega v voljo etažnih lastnikov, da njihovo večstanovanjsko stavbo upravlja upravnik, ki so ga izbrali z zadostno večino glasov. Ker družba L., d. o. o. ni bila upravnik stavbe, ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo stroškov zalagati svojih sredstev. V skladu s 191. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tako plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna(2), zato tega nima pravice zahtevati nazaj. Ker s takšnimi plačili ni pridobila terjatve nasproti tožencu, je tudi ni mogla s cesijo odstopiti tožnici (glede vprašanja cesije se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na točke 41 do 44 obrazložitve sodbe). Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna.

7. Na odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da sodna praksa v določeni primerih zavzema drugačno stališče. Pritožbeno sodišče tako sprejema stališče sodišča prve stopnje, da primeri, ki jih v svojih vlogah izpostavlja tožnica niso primerljivi s konkretno zadevo. Ob tem velja dodati, da je v zadevi I Cp 1633/2011 (prej P 16/2011) šlo za spor majhne vrednosti, kjer je tožnici uspelo dokazati, da je na družbo L., d. o. o. prenesla zgolj plačilni promet glede posameznih obveznosti lastnikov in ne celotnega poslovanja. Iz navedenih odločb tudi ni razvidno, da bi toženec takšne trditve prerekal in jih je zato sodišče pravilno štelo za dokazane. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje (tudi zaradi izčrpnejših ugovorov toženca) drugačno in kot tako primerljivo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 254/2015, kjer je sodišče zavzelo enako materialnopravno stališče kot v konkretni zadevi.

8. Pritožnica nadalje ne more uspeti niti s sklicevanjem na pravila o neupravičeni obogatitvi. Ni bila namreč ona tista, ki bi iz svojih sredstev plačala dobavitelje, pač pa je bila to družba L. d.o.o. Do tožničinega prikrajšanja zato ni prišlo.

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženca pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Institut pogodbe o upravljanju je vseboval tudi 22 .člen SZ (Uradni list RS 181/91).

Op. št. (2): Ter si hkrati ni pridržala pravice zahtevati nazaj oziroma ni šlo za plačilo z namenom izogibanja sili.