Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala preostali del plače, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v roku 8 dni, pod izvršbo, dolžna plačati tožniku: - del plače za mesec september 2011 v neto znesku 730,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2011 do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od obračunanega bruto zneska, - plačo za mesec oktober 2011 v neto znesku 758,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od obračunanega bruto zneska (I. točka izreka sodbe), - dnevnice za mesec oktober 2011 v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 do plačila, Kar zahteva tožnik več (izplačilo dnevnic za mesec september 2011 v znesku 100,00 EUR in plačilo nagrade za natovarjanje, iztovarjanje ter stojnine v skupnem znesku 85,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne (II. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika odvesti iz naslova obračunanih in neplačanih prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja, ki gredo v breme delojemalca, znesek 1.087,78 EUR, in sicer za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znesek 706,80 EUR, zdravstveno zavarovanje znesek 290,01 EUR, starševsko varstvo 4,57 EUR in za zaposlovanje 6,40 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti nastale stroške postopka v znesku 477,53 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka ter smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je bila plača za september tožniku plačana, za kar je tožena stranka predložila tudi dokaze. Dnevnice in plača za mesec oktober so bile obračunane in zajete že v znesku 758,16 EUR. Tudi vsi prispevki so bili skladno z zakonom obračunani in oddani na Davčno upravo RS ter poplačani z davčno izvršbo. Pritožba poudarja, da istih prispevkov tožnik ne more zahtevati še enkrat, v nobenem primeru pa ne morejo biti izplačani na račun tožnika, temveč na račun Davčne uprave RS.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo poudaril, da je že na naroku dne 11. 6. 2013 ovrgel zatrjevanja tožene stranke glede izvedenih plačil. Znesek dnevnic za mesec oktober 2011 v višini 150,00 EUR ni bil zajet v znesku 758,16 EUR, saj tega tožena stranka ni dokazala. Tožena stranka ni dokazala niti svojih trditev o tem, da so bili prispevki poplačani z davčno izvršbo, saj iz listine z dne 22. 4. 2013 izhaja, da so bili prispevki plačani le do 1. 5. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo plače ter dnevnic za meseca september in oktober 2011, plačilo nagrade za natovarjanje, iztovarjanje in stojnine ter odvod že obračunanih davkov in prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja, ki gredo v breme delavca. Sodišče prve stopnje je tožbi v pretežni meri ugodilo, razen v delu dnevnic za mesec september 2011 ter nagrade za natovarjanje, iztovarjanje in stojnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka dokazala, da je bila plača za mesec september 2011 tožniku izplačana v celoti. Iz dokaznih listin in primerjave vsebine potrdil o opravljenih storitvah, potrjenih plačanih plačilnih nalogov ter blagajniških izdatkov izhaja, da je tožena stranka vedno navedla, kaj tožniku izplačuje - stroške, cestnino, osebni dohodek, dnevnice. Tako je osebni dohodek za mesec september 2011 tožena stranka izplačala v višini 392,00 EUR (priloga B5), medtem ko za preostali del plače ni dokazala, da je bil tožniku izplačan. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku dolguje še del plače za mesec september 2011 v znesku 730,00 EUR.

Tožena stranka ni dokazala, da so bile dnevnice za mesec oktober 2011 obračunane in zajete že v znesku 758,16 EUR. Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, na podlagi zakona (130. člen ZDR). Tožnik je izpovedal, da je bil 1. in 2. 10. 2011 na Švedskem, 8. in 9. 10. 2011 v Italiji ter 15. in 16. 10. 2011 v Nemčiji. Skladno z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in spremembe) in Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in spremembe) znaša dnevnica za navedene države (Italijo, Nemčijo in Švedsko) 55,00 EUR. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek za plačilo 150,00 EUR iz naslova dnevnic, za mesec oktober 2011, v celoti utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati dnevnice za mesec oktober, poleg plače za ta mesec v višini 758,16 EUR, pa popolnoma pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna za tožnika iz naslova obračunanih in neplačanih prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja, ki gredo v breme delojemalca, odvesti skupen znesek 1.087,78 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so bili ti prispevki poplačani. Iz dopisa Davčne uprave RS z dne 22. 4. 2013 namreč izhaja, da so bili prispevki v breme delojemalca poravnani le do 1. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo temu dopisu, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka obračunala, ne pa tudi poravnala naslednje zneske prispevkov v breme delojemalca: 706,80 EUR za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 290,01 EUR za zdravstveno zavarovanje, 4,57 EUR za starševsko varstvo in 6,40 EUR za zaposlovanje.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.