Jedro

Iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na ostale okoliščine, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP, nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.

Tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je sklicevala izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedla nič glede svojih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je organ prve stopnje na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji -uradno prečiščeno besedilo (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010) in v povezavi s 1. členom ZUSDDD-UPB1 odločil, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnice, roj. ... 4. 1966, v kraju Branešci Gornji, BiH, državljanke BiH, zavrne. V obrazložitvi upravne odločbe je navedeno, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu Novo mesto, B., in da sedaj prebiva na naslovu Bosna in Hercegovina, A. Iz vloge je tudi razvidno, da je stranka na območje Republike Slovenije prišla novembra 1985. Kot dokazila o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji za obdobje od 23. 12. 1990 oziroma od 25. 6. 1991 dalje pa je stranka navedla delovno knjižico. Organ se nato sklicuje na določila 1. odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1, 1.č člen, 3. odstavek 1.č člena in 4. odstavek 1.č člena ZUSDDD-UPB1. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD-UPB1 je potrebno najprej ugotoviti, ali tujec izpolnjuje pogoj državljanstva, torej ali je bil tujec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Upravni organ je vpogledal v uradno evidenco registra stalnega prebivalstva in ugotovil, da je imela stranka od dne 29. 9. 1986 do dne 26. 2. 1992 na naslovu Novo mesto, B., prijavljeno stalno prebivališče. Iz osebnega kartona ročno vodene evidence registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je v Sloveniji bivala s svojo družino. V Novem mestu je bila rojena njena hči Č.Č. Dne 29. 5. 1983 je v D. sklenila zakonsko zvezo z E.E. Upravni organ je preveril, ali je stranka vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in ugotovil, da vloge ni vložila.

2. Upravni organ je stranko z dopisom pozval na predložitev dokazil o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji in kakršnihkoli dokazil o tem, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V omenjenem dopisu je upravni organ stranko seznanil z določbami ZUSDDD-UPB1. Navodila glede dopolnitve vloge so natančno povzeta v zadnjem odstavku na strani 3 in v prvem odstavku na strani 4 prvostopenjske odločbe.

3. Iz predložene kopije delovne knjižice izhaja, da je bila tožnica od 17. 10. 1985 do 2. 7. 1992 zaposlena pri F. d.o.o. Novo mesto, v letih 2007 (september –december), 2008 in 2009 pa v organizaciji »G.« Do leta 1992 je bila 6 let, 8 mesecev in 16 dni zaposlena v Sloveniji. Povedala, je da se po prihodu domov konec decembra leta 1991 ni mogla vrniti domov zaradi vojnih razmer. Delovno razmerje pri F. d.o.o. ji je prenehalo dne 2. 7. 1992. 4. Upravni organ je ugotovil, da sodi tožnica v prvo kategorijo tujcev iz 1. člena ZUSDDD-UPB1, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi morala v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZUSDDD-UPB1 dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

5. Skladno z načelom zaslišanja stranke, po katerem je dolžnost upravnega organa, da se stranko seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka in da se ji omogoči, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je upravni organ stranko seznanil z ugotovitvami v postopku in ji poslal seznanitev, ki ji je bila dne 9. 4. 2014 osebno vročena. Z dopisom št. 214-1174/2013-14 je bila stranka seznanjena, da bo upravni organ njeno prošnjo zavrnil in ji postavil rok 10 dni od prevzema seznanitve, za izjasnitev in podajo morebitnih pripomb. Upravni organ je stranko seznanil, da bo v primeru, da ne bo podala nobenih pripomb ali pa bodo njene pripombe neutemeljene, odločil na podlagi že zbranih listin in da se njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-UBP1, glede na dotedanje ugotovitve v postopku ne bo ugodilo. Stranka je v postavljenem roku podala pisne pripombe. Upravni organ je strankin dopis prejel dne 16. 4. 2014, strankin podpis pa je overjen. Navedeni dopis je stranka naslovila kot pritožbo, upravni organ pa ga je obravnaval kot pripombe na seznanitev s postopkom, saj je iz omenjenega dopisa razvidno, da se nanaša na seznanitev upravne enote z dne 2. 4. 2014. 6. Tožnica v vlogi navaja, da je vsej Evropi jasno, da je v tem času in nato še štiri leta na Hrvaškem in v BiH bila vojna, tako da ni bilo nobene priložnosti, da bi se lahko vrnila nazaj in da ni bilo možnosti prehajanja bosanske, hrvaške, slovenske meje. V zvezi z upravičeno odsotnostjo zaradi enega od razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 1.č člena in določbo, da lahko dopustna odsotnost iz Republike Slovenije zaradi enega od upravičenih razlogov odsotnosti, opredeljenih v navedeni določbi, traja največ pet let, pa stranka navaja, da je že povedala, da v času vojne ni bilo nobene možnosti, saj je tudi občanom Slovenije znano, kakšne so bile razmere v času vojne v Sloveniji. Glede odsotnosti več kot pet let je stranka pripomnila, da je znano, da bi tudi po končani vojni za prihod v Slovenijo potrebovala vizo, v zvezi s čimer sprašuje, kdo bi ji lahko takrat vizo izdal, saj v Bosni ni bilo slovenskega veleposlaništva, na podlagi česa bi lahko vizo dobila, kdo bi jo spustil čez slovensko mejo in podobno. V zvezi s poskusi vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, pa stranka navaja, da za to ni potrebno opravičilo, da bi se lahko kdaj poskusila vrniti v Slovenijo, tudi po končani vojni bi lahko prišla samo na dva načina, ki pa sta bila nedosegljiva, in sicer začasno kot turist, za kar bi morala imeti sorodnike v Sloveniji, da bi lahko dobila garantno pismo, te možnosti pa ni bilo, ali pa da bi se zaposlila in začela delati, vendar pa bi stranki moral nekdo ponuditi delo, morala bi dobiti dokumentacijo od delodajalca, na podlagi tega pa vizo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, kar sploh ni bilo možno. Glede na navedeno stranka meni, da je upravni organ na podlagi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava napačno ravnal, v nasprotju s sodbo sodišča iz Strasbourga in v nasprotju z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V zvezi z njeno zaposlenostjo do 2. 7. 1992 pa kljub opozorilom ni dala nobenih pojasnil. Upravni organ je na podlagi poizvedb ugotovil, da je bila tožnica s sklepom z dne 18. 12. 1991, to je en dan pred dnem, ko naj bi zapustila Slovenijo, uvrščena med presežne delavce in da ji je po 6 mesecih od dokončnosti omenjenega sklepa prenehalo delovno razmerje pri F. d.o.o. je v pojasnilu upravnemu organu predložila tudi kopijo telegrama, iz katerega je razvidno, da so s stranko želeli vzpostaviti kontakt ob prenehanju delovnega razmerja, ki pa ji ni bil vročen. Upravni organ tako sklepa, da se v Slovenijo tožnica ni mogla vrniti zaradi prenehanja delovnega razmerja, ne pa zaradi vojnih razmer. Ob prenehanju delovnega razmerja tudi ni prevzela delovne knjižice, ki je bila nato izročena tretji osebi. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je stranka Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva zapustila, je dokazno breme, da izkaže, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na strani stranke. Po odhodu iz Slovenije je bilo središče njenih življenjskih aktivnosti v BiH. Vojna v BiH se je končala 1995 in za čas po vojni bi tožnica morala izkazati, da se je hotela vrniti v Slovenijo.

7. V konkretnem primeru torej stranka navaja, da so razlogi za njeno odsotnost iz Republike Slovenije splošno znana dejstva in da jih zato stranki ni potrebno dokazovati. Upravni organ pa meni, da ne gre za splošno znana dejstva in da mora stranka za svoje navedbe predložiti dokaze, na kar je stranko večkrat opozoril v svojih dopisih, v katerih je navedel tudi način, na katerega je mogoče vlogo dopolniti. Splošno znana dejstva so tista dejstva, ki so znana določenemu krogu ljudi. Upravni organ meni, da bi morala stranka izkazati aktivna ravnanja, ki kažejo na to, da se je poskušala vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem, kar pa ne more biti splošno znano dejstvo, saj so ravnanja vezana na vsakega posameznika in so odvisna od njegovih življenjskih situacij, ki jih upravni organ brez sodelovanja stranke ne more vedeti. Ker stranka v svojem dopisu ne navaja novih relevantnih dejstev in novih dokazov, se upravni organ do strankinih izjav o kršitvah s strani upravnega organa opredeljuje v tej odločbi, v kateri zavrača očitke, da je predložitev dokazov od stranke zahteval diskriminatorno (v nasprotju s 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah), saj gre za dokaze, ki upravnemu organu niso dostopni, a so v postopku potrebni. Od stranke pa tudi ni zahteval, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ.

8. Odsotnost iz Republike Slovenije, ki ni trajala dlje kot eno leto, ne prekine dejanskega življenja, če pa je odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot eno leto, je pogoj dejanskega življenja izpolnjen pod pogojem, da gre za upravičeno odsotnost, pri čemer bi bilo možno upoštevati vojne razmere kot razlog za upravičeno odsotnost le, dokler je vojna trajala. Med stranko in Republiko Slovenijo od konca leta 1991 dalje ne obstajajo dejanske in trajne povezave, saj okoliščine, povezane s strankinim življenjem in njeno družino kažejo, da od konca leta 1991 dalje opravlja življenjske aktivnosti v Bosni in Hercegovini, kjer je bil center strankinih življenjskih interesov. Stranka v času svoje odsotnosti v obdobju od decembra 1991 dalje z Republiko Slovenijo ni bila povezana, saj tu ni opravljala nobenih bistvenih življenjskih aktivnosti, ki bi kazale na dejansko življenje v njej. Strankine navedbe o nemožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer na območju nekdanje SFRJ od konca leta 1991 dalje niso dokazane in ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi mogle utemeljiti, da je bila stranka dlje časa odsotna zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imela vpliva. Predstavništvo Slovenije v BiH pa je bilo odprto že v letu 1996. Upravni organ je najprej ugotavljal, ali je bila strankina odsotnost upravičena in šele če bi stranka izkazala upravičeno odsotnost, bi upravni organ ugotavljal, ali so strankina ravnanja v nadaljnjem obdobju petih let kazala na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

9. Upravni organ je ob pregledu vseh dokazov in vsakega dokaza posebej, ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po ZUSDDD-UBP1, ki so opredeljeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD-U PB 1. Ker stranka ni izkazala, da je bila njena odsotnost iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot eno leto, upravičena, zaradi enega od razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 1.č člena v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZUSDDD-UPB1 ni dokazala, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, zato je upravni organ njeno prošnjo zavrnil. 10. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnica navedla, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, in iz nje izhaja, da je Slovenija nezakonito naredila izbris 37.000 neslovenskih občanov, in je presodilo, da mora Slovenija vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, in mu izda posebno odločbo za nazaj, če dostavi dokaze, da je res bil takrat v Sloveniji. V tej sodbi nikjer ne piše da je vlaganje zahteve omejeno. Mednarodno pravo pa ima večjo veljavo, kot lokalni zakoni. Upravni organ bi moral naprej obrazložiti pogoje, katere bi moral izpolnjevati, da bi lahko pridobil pravico do izdaje odločbe o stalnem prebivanju in katere izpolnjuje ali pa ne izpolnjuje.

11. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V drugostopenjski odločbi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ spregledal, da se v postopku kot dokaz lahko uporabi tudi izjava stranke in da mora organ tudi po uradni dolžnosti ugotoviti pravno relevantna dejstva za odločitev. Vendar pa nobena od teh napak ni bila bistvena, saj je tožnica imela dovolj možnosti, da bi pojasnila na zapisnik svojo voljo, da se je želela vrniti v Slovenijo, potem ko je izgubila službo.

12. V tožbi tožnica navaja iste argumente mednarodno-pravne narave, kot jih je navajala v pritožbi zoper prvostopenjski akt in predlaga, da naj sodišče razveljavi odločbo Upravne enote Novo mesto in izda odločbo za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavanem upravnem sporu je sodišče prišlo do enakih zaključkov, kot v upravnih porih, ki sta ju sprožila tožničin sin (H.H.) in hči tožnice (Č.Č.), ki sta se vodila pod opr. št. I U 93/2015-11 in I U 148/2015-11. 15. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992. Upravno sodišče je v predhodni sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot so: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost tovrstnih upravnih aktov presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) Zato bo sodišče tudi v tem primeru odgovorilo na glavni tožbeni ugovor tožnice v tožbi, s katerim pa tožnica zmotno razlaga sodbo ESČP v zadevi Kurić.

16. Iz sodbe ESČP v zadevi Kurić namreč ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na ostale okoliščine, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2) ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki morda niso želeli dobiti državljanstva Republike Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9)

17. Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP, nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10) V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

18. Med strankama ni sporno, da je tožnica prišla v Slovenijo v drugi polovici leta 1985 in da je imela na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica ni zaprosila za slovensko državljanstvo. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnica zapustila Slovenijo konec leta 1991, torej pred izbrisom, in sicer en dan po tem, ko je bila uvrščena med presežne delavke v podjetju F. d.o.o. To sicer ne pomeni, da že zaradi tega tožnica ne bi mogla biti upravičena do izdaje dovoljenja. Kajti Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, a zgolj začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana oziroma zaradi vojnih razmer.

19. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica ob tem, ko je pojasnila, da so z družino odšli iz Slovenije konec leta 1991, ni navedla in ni predlagala nobenega relevantnega dokaza o tem, da je takrat z ostalimi člani družine zapustila Slovenijo samo začasno in da se niso imeli namena za trajno odseliti po lastni volji v BiH. Trdila je samo pavšalno, da se po izbrisu dne 26. 2. 1992 niso mogli vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnica ni konkretno izkazala, da se zaradi vojnih razmer niso mogli vrniti v Slovenijo, oziroma, da so kakor koli to poskušali. Za to ugotovitev je organ lahko imel podlago v dejstvu, da tožnica glede odhoda iz Slovenije ni navedla, da je šlo zgolj za začasni obisk, potovanje ali odhod iz Slovenije iz službenih (zaposlitvenih) razlogov, in ne za trajno oziroma dolgoročno preselitev iz Slovenije. Prepričljivost tožnice, da se niso mogli vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer pa bi bila večja, če bi tožnica tudi za drugo petletno obdobje, to je v obdobju pet let od takrat, ko se zaradi vojnih razmer še vedno niso mogli vrniti v Slovenijo, pa so to hoteli, kar tožnica niti ni prepričljivo zatrjevala, izkazala določena ravnanja oziroma bi predlagala tehtne dokaze, s katerimi bi dokazovala neuspešno izraženo voljo za vrnitev v Slovenijo. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Tožnica je bila izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne niso mogli vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi morala tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki naj bi jim jih postavljala vojna, izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ v Slovenijo. Sodišče je namreč v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

20. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj v Slovenijo (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

21. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

22. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(18) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

23. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.

24. Z zgornjo dopolnitvijo obrazložitve in glede na ključen tožbeni ugovor sodišče lahko ugotovi, da izpodbijani akt ni nezakonit, saj tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je sklicevala izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedla nič glede njenih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo. Glede omenjenih ovir pa je tožena stranka v drugostopenjskem aktu ustrezno odgovorila na pritožbene ugovore in ugovore tožnice v upravnem postopku, tako da v tem delu sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

25. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.