Up-286/98

30. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 30. maja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper Sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 122/97 z dne 24. 6. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1049/96 z dne 6. 11. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 1520/95-19 z dne 24. 6. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Izpodbijane sodbe so bile izdane v postopku zaradi ugotovitve lastninske pravice. Sodišča so zavrnila pritožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnica oziroma solastnica petsobnega stanovanja. Pritožnica je svoj tožbeni zahtevek opirala na določbe 116. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju: SZ) in ga utemeljevala s trditvami, da je to stanovanje nastalo s preureditvijo in dozidavo skupnih prostorov na podstrešju poslovno stanovanjske hiše.

Sodišča so nasprotno ugotovila, da stanovanje ni nastalo s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov, temveč da je šlo le za preureditve in izboljšave že obstoječih stanovanjskih prostorov.

V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je leta 1982 v soglasju s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo takratne Občine Ljubljana - Center zamenjala dve manjši stanovanji za prostore na podstrehi. Teh prostorov naj bi ne bilo mogoče šteti za stanovanje. Sodišči prve in druge stopnje naj bi napačno ugotovili dejansko stanje. Sodišča pa naj bi tudi zmotno in nepopolno uporabila materialno pravo. Pritožnica zatrjuje, da sodišča Ustave in ustreznih mednarodnih pogodb sploh niso uporabila, iz revizijske sodbe pa ni mogoče razbrati, zakaj je bila revizija zavrnjena.

Meni, da je z lastnimi sredstvi ustvarila novo stanovanje in s tem pridobila lastninsko pravico še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen). Ker naj bi bila celotna hiša, vključno s spornim stanovanjem, v postopku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, naj bi bili slednji neupravičeno obogateni na račun kršenja njene premoženjske pravice (33. člen Ustave in 1. člen Prvega protokola EKČP). Zoper denacionalizacijsko odločbo naj bi vložila predlog za obnovo postopka, vendar naj bi bil ta predlog zavržen. Zaradi takšnega kršenja njenih pravic v upravnem postopku naj bi bila prisiljena v sodno varstvo, v katerem pa naj bi se kršenje nadaljevalo, saj ji sodišča niso priznala niti solastnine za tisti del današnjega stanovanja, ki naj bi pred njenimi vlaganji predstavljal skupne prostore.

Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 8., 14., 15., 33., 50., 67., 78. in 155. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), 1. člena Prvega protokola k EKČP, 14., 16. in 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in človekovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92), 10. točke Resolucije Sveta Evrope, 21. in 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju: ZTLR) ter več določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP).

B.

Navedb ustavne pritožbe in zatrjevanih kršitev pravic, ki se nanašajo na postopek denacionalizacije, ob tej ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati. Predmet izpodbijanih odločitev rednih sodišč je le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je pritožnica uveljavljala svojo lastninsko pravico na stanovanju.

Ugovore zoper zavrženje njenega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka bi zato pritožnica morala uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper to odločitev, morebitne zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnino, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena, pa bi pritožnica lahko uveljavljala tudi na podlagi 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - ZDen-B).

V ustavni pritožbi pritožnica obširno navaja razloge, ki po njenem mnenju kažejo na to, da je odločitev sodišč o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka napačna. Z navedbami o stanju nepremičnine v času sklenitve menjalne pogodbe in zatrjevanjem, da dejansko ni šlo za stanovanjske prostore, pritožnica izpodbija dejansko oziroma materialnopravno pravilnost izpodbijanih sodb, kar pa ne more utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Sodišča so svojo odločitev oprla na stališče, da adaptacija obstoječih stanovanjskih prostorov ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ. Po ustaljeni sodni praksi je 116. člen SZ zakonita podlaga za pridobitev lastninske pravice, če je šlo za preurejanje skupnih prostorov in ne, če je šlo za preurejanje že prej obstoječega stanovanja. Pritožnica ne zatrjuje, da bi bilo navedeno stališče brez razumne pravne obrazložitve. V ustavni pritožbi pritožnica predvsem oporeka ugotovitvam sodišč, da ni šlo za preurejanje skupnih prostorov, temveč za stanovanje, ki so ga v te namene uporabljali že prejšnji imetniki stanovanjske pravice. S tem pritožnica predvsem oporeka dejanskim ugotovitvam sodišč. Ustavno sodišče pa ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja samih po sebi, pač pa le, ali so bile v postopku ugotavljanja dejanskega stanja kršene kakšne ustavne pravice procesne narave. Takšnih kršitev pa pritožnica ne izkaže in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi navedb in proučitve izpodbijanih sodb ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotovilo na podlagi obsežnega dokaznega postopka ter razpoložljivih dokazov, ki jih je ocenilo skladno z načelom proste presoje dokazov, svojo odločitev pa je v obrazložitvi sodbe tudi primerno utemeljilo.

Zgolj okoliščina, da ugotovitve sodišč niso takšne, kot bi jih želela pritožnica, in dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspela, pa še ne pomenita, da so ji bile kršene zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude