Jedro

Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so tudi razumljivi, prepričljivi in logično preverljivi ter s tem, ko se v teku prvostopenjske argumentacije nadgrajujejo, tvorijo zaokroženo celoto, ki utemeljuje odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, brez da bi pri tem zašlo v procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena istega zakona, ki jo zatrjuje pritožba, pravno relevantno dejansko stanje namreč v celoti in pravilno razjasnilo, na tej podlagi sprejeta odločitev pa se hkrati izkaže tudi kot materialno pravno pravilna. V primeru, ko gre za odločbo sodišča druge stopnje, v katerem slednje pritrdi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje in če je bilo že iz njegove sodbe razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, je obveznost do obrazložitve sodbe nižja od siceršnje zahteve po obrazložitosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v izreku pod I. in III.) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 8.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2022 dalje do plačila (v izreku pod točko I), v presežku, od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2022 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (v izreku pod točko II) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 82,5 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 17,5 % pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa o odmeri višine pravdnih stroškov, ki bo izdan po pravnomočnosti te sodbe, v primeru zamude po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (v izreku pod točko III).

2.Zoper zgornjo odločitev v obsodilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka ter predlaga, "da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne". Ugovarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil primernega konja za jahanje začetnikov. Pojasnjuje, da je "sestra tožeče stranke pri zavarovancu tožene stranke jahala že večkrat, bila je izkušena jahačica, zato je vedela, kakšne konje imajo tako, da se je mati tožeče stranke kar po telefonu dogovorila za učenje jahanja tožeče stranke ter po telefonu tudi sprejela vsa določila in pravila konjeniškega kluba, ki so del pogodbenih določil". Pojasnjuje, da "je bil konj normalno ujahan, prav tako je trening potekal v skladu s pravili in zato se zavarovancu tožene stranke ne more ničesar očitati, torej, da nečesa ni naredil ali opustil, medtem ko se ve, da vsak šport nosi nevarnosti, da lahko pride do poškodbe ter jih je vsak udeleženec športnih aktivnosti dolžan vzeti v zakup. Tožeča stranka je tako vedela za rizike pri jahanju, prav tako pa je tudi vedela, da lahko pride do poškodb pri ukvarjanju s tem športom, saj je znano, da je konj lahko v določenih situacijah nepredvidljiv in zato zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za poškodbo tožeče stranke". "Iz previdnosti" se pritožuje tudi zoper višino priznane odškodnine za telesne bolečine, ker meni, da je sodišče glede na medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje, upoštevaje tudi sodno prakso, previsoko dosodilo odškodnino iz tega naslova. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so tudi razumljivi, prepričljivi in logično preverljivi ter s tem, ko se v teku prvostopenjske argumentacije nadgrajujejo, tvorijo zaokroženo celoto, ki utemeljuje odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, brez da bi pri tem zašlo v procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena istega zakona, ki jo zatrjuje pritožba, pravno relevantno dejansko stanje namreč v celoti in pravilno razjasnilo, na tej podlagi sprejeta odločitev pa se hkrati izkaže tudi kot materialno pravno pravilna. V primeru, ko gre za odločbo sodišča druge stopnje, v katerem slednje pritrdi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje in če je bilo že iz njegove sodbe razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, je obveznost do obrazložitve sodbe nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica dne 27. 2. 2021 na učni uri jahanja v Konjeniškem klubu X poškodovala, ko je konj nenadoma skočil, v posledici česar je tožnica padla s konja na tla. Ugotovilo je tudi, da se zavarovanec tožene stranke pridobitno ukvarja z dejavnostjo konjeništva ter, da je izvedel učno uro jahanja s tečajnico začetnico - tožnico, staro 17 let, ki je pred škodnim dogodkom v letu 2020 jahala 3 do 4 krat, v letu 2021, pred škodnim dogodkom, zgolj enkrat.

7.Sodišče prve stopnje je nato obravnavani škodni dogodek pravilno presojalo po načelih krivdne odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika v (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pravilno je tudi uporabilo drugi odstavek 6. člena OZ, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih (skrbnost dobrega gospodarja). Pravilno je nato zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker le-ta ni izpolnil svoje pogodbene zaveze priskrbeti primernega konja za tečajnico začetnico, še posebej ob dejstvu, da so v času epidemije Covida bili konji živahnejši, ker niso bili dovolj uhajani, kot je tudi potrdila priča A. A. - trener pri zavarovancu tožene stranke. Zaključilo je, da bi v konkretnem primeru trener moral zagotoviti drugega primernega konja ali pa trening prestaviti za toliko časa, dokler konj ne bi bil primerno ujahan do te mere, da bi bil primeren za jahanje s tečajnim začetnikom.

8.Ob teh zaključkih sodišča prve stopnje je tudi izpostaviti, da je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS odgovornost lastnika konja, ki se z oddajanjem živali za jahanje ukvarja zaradi pridobivanja dohodka, da je potreba po zagotovitvi varnosti strožja od običajne, kar še posebej velja, če jahajo otroci.

9.Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot je izčrpno že pojasnilo sodišče prve stopnje (glej tč. 15., 16., 17. in 18. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), posledično je zato podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ. Zavarovanec tožene stranke namreč ni upošteval vseh okoliščin, ki jih je bil dolžan upoštevati (lastnost konja in vajenost nanj s strani tožnice, izurjenost in usposobljenost tožnice, ki je bila jahačica začetnica ter njeno starost), preden je konja izročil tožeči stranki. Zavarovanec tožene stranke je glede na ugotovljene okoliščine ravnal neodgovorno, ki je ob takšni lastnosti konja, njegovi nemirnosti (ta nemirnost konja se je že pokazala na prejšnjem treningu), izvedel uro jahanja s tožnico. Prav tako pa je sodišče na podlagi izpovedbe tožnici verjelo, da je trener A. A. ni opozoril na večjo živahnosti konja (zaradi epidemije Covida) in ji tudi ni dal navodil, kako ravnati v takšnem primeru, tožena stranka pa tega niti ni prerekala, niti v tej smeri ni predložila nobenih dokazov. Zavarovanec tožene stranke, s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče, bi nedvomno moral primarno zagotoviti primernega konja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti zagotovitve varnosti.

10.Na podlagi izvedenega postopka in dokaznih oceni, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil konj premalo ujahan in posledično preveč živahen ter neprimeren za tečajnico začetnico, kot je bila tožnica in kršitev pogodbenih obveznosti (zagotovitev primernega konja za začetnika jahanja) je zato v vzročni zvezi z nastankom poškodbe.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno tudi odločilo o obsegu nastale škode tožeči stranki in o višini odškodnine zanjo. O tem je pravilno odločilo na podlagi izpovedbe tožnice ter na podlagi izvedenskega mnenja, upoštevaje tudi sodno prakso.

12.Tožnica je utrpela hudo telesno poškodbo, zlom drugega ledvenega vretenca, "vtisnjena" ji je bila zgornja krovna plošča vretenca, "prišlo je tudi do manjšega petinjskega znižanja v sprednjem delu korpusa", trpela je telesne bolečine različne intenzitete, zdravljenje je bilo dolgotrajno, bili so potrebni številni pregledi, kot vse podrobno izhaja iz točke 21, 22 in 23 izpodbijane sodbe (kar tudi ni pritožbeno sporno). Primerjava z drugimi podobnimi primeri, seveda upoštevaje izvedensko mnenje ter tudi izpovedbo tožeče stranke, zato potrjuje, da je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin tožnici v znesku 7.000,00 EUR primerna in je ni mogoče zniževati.

13.Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno odmerilo višino za strah v višini 1.500,00 EUR. Izvedenec je namreč ugotovil, da se je tožnica zaradi nenadnega padca močno prestrašila, prav tako se je bala, da zaradi utrpelih poškodb ne bo mogla več hoditi ter je v posledici škodnega dogodka doživljala intenziven primarni strah ter strah za izid zdravljenja, kot izhaja iz točke 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.500,00 EUR (5,7 povprečne plače v RS), kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično odškodnino v skladu z 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ), pravilno pa je upoštevalo odbitno franšizo v znesku 250,00 EUR.

14.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, krije svoje stroške pritožbenega postopka sama, prav tako pa tudi tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo sama, zato, ker z njim ni pripomogla k rešitvi pritožbe, ponovila pa je tudi že vse dosedanje navedbe, ki jih je že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (155. člen ZPP) .

-------------------------------

1Povzeto iz U-I-302/09-12, Up-1472/09-6, U-I-139/10-9, Up-748/10-6 z dne 12. 5. 2011; Up-147/09 z dne 23. 9. 2010; glej tudi Up-498/15-23 z dne 6. 6. 2018, tč. 11 obrazložitve.

2Glej sodbo VSRS II Ips 153/2000 z dne 23. 11. 2000; sklep VSC Cp 379/2007 z dne 6. 2. 2008.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 131, 131/1, 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.