Jedro

Sodišče pa tožbo zavrže s sklepom tudi v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav za takšen primer pa gre po presoji sodišča v (preostalem) delu tožbe, v katerem se ugovarja odločitvi davčnih organov o stroških davčne izvršbe. Le-ti namreč znašajo 10,00 EUR in gre torej za znesek, ki za tožnico očitno ne more imeti resnih posledic in jih je zato mogoče šteti za zanemarljive.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom začela davčno izvršbo na denarna sredstva tožeče stranke, in sicer zaradi plačila stroškov postopka v znesku 706,66 EUR, ki temelji na izvršilnem naslovu - sklepu Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju Uprava) št. U06172-575/2019/11 z dne 20. 5. 2019, ki je postal izvršljiv 22. 6. 2019, in stroškov izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Uprava v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu organu predlagala izvršbo v izreku navedene denarne terjatve, ki jo davčni organ v skladu s 156. členom ZDavP-2 opravi tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarna nedavčne obveznosti. Ker tožeča stranka omenjene denarne obveznosti ni poravnala, je davčni organ na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, in v skladu ter na podlagi določb ZDavP-2, ki jih navaja v nadaljevanju obrazložitve, začel zoper tožnico davčno izvršbo.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ s svojo odločbo št. DT-498-2-186/2019-4 z dne 2. 6. 2020 izpodbijani sklep v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na navajanje izvršilnih naslovov, spremenilo tako, da je kot izvršilni naslov navedlo poleg sklepa tudi odločbo Uprave št. U06172-575/2019/8 z dne 15. 4. 2019, na kateri sklep o stroških postopka temelji. V preostalem delu se izpodbijani sklep potrdi in pritožba kot neutemeljena zavrne. Zavrne se tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka. Pritožbeni organ namreč ugotavlja, da je izpodbijani sklep sestavljen v skladu s 151. členom ZDavP-2 in da so pomanjkljivi le določeni podatki, ki se nanašajo na opredelitev izvršilnega naslova in ki jih pritožbeni organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolni ter v tem pogledu spremeni 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. Dalje tožnici pojasni, da se ji s sklepom Uprave, ki je predmet izvršbe, nalagajo v plačilo stroški postopka, ki so nastali v zvezi z izdajo odločbe iste Uprave, s katero je le-ta odredila ulov, prevoz in namestitev v zavetišče ter oskrbo zapuščene tožničine psice po imenu A. Pojasni še, da s pritožbo zoper izpodbijani sklep ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in torej tudi ne obveznosti, ki je z njim določena ter da je tozadevne ugovore mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov. Ugotavlja še, da naloženih stroškov postopka tožnica ni poravnala ter da je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in podal predlog za izterjavo ter da je zato organ prve stopnje utemeljeno izdal izpodbijani sklep in tožnici v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 upravičeno naložil v plačilo stroške davčne izvršbe.

4. Pritožbeni ugovor o kršitvi 142. člena ZDavP-2 organ druge stopnje kot pavšalen zavrne. Glede zahteve tožnice, da se zadrži davčna izvršba pa pojasni, da je za odločanje o zadržanju davčne izvršbe pristojen organ prve stopnje, da se lahko zadrži davčno izvršbo le po uradni dolžnosti in da zahteva za razveljavitev klavzule o izvršljivosti in pravnomočnosti izvršilnega naslova, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni razlog, iz katerega bi lahko v skladu z določbami ZDavP-2 prišlo do zadržanja davčne izvršbe. Zavrne pa tudi ugovor, da je postopek davčne izvršbe v konkretnem primeru preuranjen ter se pri tem sklicuje na potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov. Gre namreč za potrdilo v smislu 179. člena ZUP in se zato dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Preverjanje, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, zato ni na davčnem organu, temveč je to dolžnost organa, ki je potrdilo izdal, kar pomeni, da se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost in ne v postopku davčne izvršbe. Tožnica zato ne more v pritožbi uveljavljati, da izvršilni naslov ni izvršljiv oziroma da ji ni bil vročen, saj se glede na izdano potrdilo šteje za dokazano, da je izvršilni naslov izvršljiv, pa tudi, da je bil tožnici vročen v skladu z zakonom. Pri tem pritožbeni organ pripominja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova ob izdaji sklepa o davčni izvršbi in da zato v konkretnem primeru postopek ni preuranjen, kot se zatrjuje v pritožbi. Če je izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa je to lahko razlog za ustavitev davčne izvršbe, ne pomeni pa, da je izdani sklep o izvršbi nezakonit, saj je bil izdan takrat, ko je še obstajal izvršljiv izvršilni naslov.

5. Ker pa je v konkretnem primeru predlagatelj izvršbe po izdaji izpodbijanega sklepa dne 17. 12. 2019 (v posledici odprave odločbe, s katerim je bila zahteva tožnice za razveljavitev klavzule o izvršljivosti zavrnjena) preklical predlog za izvršbo izvršilnega naslova, tj. sklepa Uprave o stroških postopka, je organ prve stopnje s sklepom DT 4933-98917/2019-13 z dne 19. 12. 2019 postopek izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, delno ustavil, in sicer za glavnico (stroške postopka) v višini 706,66 EUR. Kar pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je do umika predloga prišlo po njegovi izdaji in je bilo torej, ob upoštevanju odpravljene nepravilnosti s strani organa druge stopnje, z izpodbijanim sklepom odločeno pravilno in skladno z zakonom. Potrebe po zaslišanju tožnice pritožbeni organ ne vidi ter dodaja, da tožnica niti ne navaja, kaj bi se s tem dokazovalo. Ker se je postopek končal neugodno za tožnico, pa v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2 tudi ni upravičena do povračila priglašenih stroškov postopka.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. V tožbi navaja, da je organ prve stopnje kršil 151. člen ZDavP-2, ker je navedel v izreku nepravilni izvršilni naslov, z odločbo druge stopnje pa je kršen 251. člen ZUP, ker v tem členu ni podlage za spremembo izreka izpodbijanega sklepa, posledica navedenih kršitev pa je nepravilna in nezakonita odločba. Poleg tega je organ druge stopnje zagrešil bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 137. člena ZUP, ker tožnici ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe.

8. Predvsem pa tožeča stranka navaja, da sklep in odločba, ki sta predmet izvršbe, nista (bila) izvršljiva in da zato ni pogojev za davčno izvršbo. Tožnica je 30. 9. 2019 vložila zahtevo za razveljavitev klavzule o izvršljivosti in pravnomočnosti zadevnega sklepa, ki se izvršuje, ter poziv za vročitev odločbe in sklepa, ki sta izvršilni naslov in ki ju nikoli ni prejela. Njena zahteva je bila s sklepom Uprave sprva zavrnjena, po pritožbi pa je pritožbeni organ, to je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) omenjeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj je ugotovilo, da vročanje izvršilnega naslova (sklepa in odločbe) tožnici ni bilo pravilno, in organu prve stopnje naložilo, da oba akta tožnici pravilno vroči ter tožnico kot stranko vključi v postopek. Kar vse pomeni, da je bilo v postopku izdaje izpodbijanega sklepa napačno ugotovljeno dejansko stanje, kršen materialni predpis in pravila postopka ter da sta zato nezakonita in nepravilna tako izpodbijani sklep kot odločba druge stopnje. Ker torej izvršilni naslov ni izvršljiv, je zmotno sklicevanje na potrdilo o izvršljivosti, ki te vsebine nima in kar bo tudi potrjeno v ponovljenem postopku odločanja o potrdilu. To je nenazadnje razvidno tudi iz umika predloga za izterjavo, ki je posledica že omenjene odločbe MKGP ter dejstva, da izvršljiv izvršilni naslov ne obstoji. Zato je izpodbijana izvršba že ves čas neutemeljena in so bili zato tožnici neutemeljeno naloženi v plačilo tudi stroški izdaje izpodbijanega sklepa, saj tožnica ni povzročila izvršbe, za katero po povedanem ni podlage.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru pojasnjuje, da je in iz katerih razlogov je lahko dopolnila izrek izpodbijanega sklepa, ko je odločala o pritožbi. Tožeča stranka je namreč že iz izpodbijanega sklepa lahko razbrala, kateri izvršilni naslov se izvršuje in tudi obveznost ji je bila naložena s sklepom z dne 20. 5. 2019, medtem ko odločba z dne 15. 4. 2019 predstavlja (le) podlago za izdajo navedenega sklepa in je zato toženka izrek lahko dopolnila. Poudari še, da so razlogi za ustavitev izvršbe nastopili po izdaji izpodbijanega sklepa. Kolikor pa se tožeča stranka ni strinjala s tem, kako je organ o ustavitvi postopka odločil in ni izvršbe ustavil v celoti, pa bi morala vložiti pritožbo zoper sklep o ustavitvi izvršbe.

10. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da sklepa o ustavitvi postopka ni prejela in predlaga, da ji ga tožena stranka dostavi. Pa tudi, če je do ustavitve postopka prišlo, ostajata izpodbijani odločbi (t.j. izpodbijani sklep in odločba) dokončni, pri čemer je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naloženo tudi plačilo stroškov davčne izvršbe. V ta del izpodbijane odločitve ni bilo poseženo in je zato potrebno izpodbijana akta odpraviti in vrniti toženki v ponovno odločanje, saj ima tožeča stranka v pogledu stroškov izvršbe (kljub ustavitvi postopka) nadaljnji interes za tožbo. Pa tudi sicer je nedvomno imela interes za tožbo, saj se je v postopku izkazalo, da sta izpodbijana akta nezakonita in zaradi česar so ji nastali stroški izvršbe, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka.

11. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

12. Tožba ni dopustna.

13. V zadevi je sporen izpodbijani sklep, s katerim se zoper tožečo stranko začne davčna izvršba za stroške (drugega) upravnega postopka v znesku 706,66 EUR in za stroške izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR.

14. Pri tem pa iz odločbe o pritožbi zoper izpodbijani sklep in iz upravnih spisov nedvomno in tudi neprerekano sledi, da je davčni organ s sklepom št. DT 4933-98917/2019-13 z dne 19. 12. 2019 postopek davčne izvršbe za glavnico v znesku 706,66 EUR zaradi umika predloga s strani Uprave kot predlagatelja ustavil ter vsa že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe v tem delu razveljavil. Tožeča stranka torej v pogledu terjane glavnice nima več interesa za tožbo, saj se z odločitvijo sodišča ne bi njen položaj v ničemer izboljšal ali spremenil. To pa pomeni, da ni podana procesna predpostavka za tožbo iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in je zato moralo sodišče tožbo, kolikor se nanaša na omenjeni del odločitve, zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedopustno zavreči. Po ustaljeni upravnosodni praksi mora namreč vsakdo, ki nastopa v upravnem sporu kot tožnik, izkazovati obstoj procesnih predpostavk za tožbo, med katere sodi tudi že omenjeni pravovarstveni interes za odločitev sodišča. Na obstoj procesnih predpostavka pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pomeni, da v tem pogledu ni vezano na predloge strank in kolikor ugotovi, da le-te, in med katere sodi tudi pomanjkanje pravnega interesa, niso podane, na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrže. 15. Sodišče pa tožbo zavrže s sklepom tudi v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav za takšen primer pa gre po presoji sodišča v (preostalem) delu tožbe, v katerem se ugovarja odločitvi davčnih organov o stroških davčne izvršbe. Le-ti namreč znašajo 10,00 EUR in gre torej za znesek, ki za tožnico očitno ne more imeti resnih posledic in jih je zato mogoče šteti za zanemarljive. Zatrjevano in izkazano tudi ni, da bi šlo pri odločanju o omenjenih stroških izvršbe za reševanje pomembnega pravnega vprašanja. To pa pomeni, da okoliščine konkretnega primera po presoji sodišča, ki mora tudi na obstoj omenjenega razloga (kot procesne predpostavke za tožbo) paziti po uradni dolžnosti, ne opravičujejo zahtevane odločitve o tožbi za omenjeni znesek in se zato tožba tudi v tem delu na podlagi citiranih določb 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustna zavrže. 16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, tri vsaka stranka svoje stroške postopka.