Jedro

Darilna pogodba in gradnja na tujem svetu nista pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini, saj brezplačen prenos pravice uporabe med delovno organizacijo in društvom kot civilno pravno osebo v času zatrjevane sklenitve darilne pogodbe 2.6.1969 ni bil dopusten. Tudi gradnja na zemljišču, ki je v družbeni lastnini, ne more spreminjati lastninskega razmerja. Obči državljanski zakonik je sicer omogočal pridobitev lastninske pravice na originaren način z gradnjo, vendar njegova pravila ne pridejo v poštev pri družbeni lastnini kot nestvarnopravni kategoriji, temveč za nepremičnine, ki so v zasebni lasti fizične ali pravne osebe.

Pomembno izhodišče obravnavane zadeve je v tem, da je tožnik kot pravni naslednik Strelskega društva ... postal dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je bila v družbeni lastnini. Tak način dodeljevanja pravice uporabe na družbeni lastnini je omogočal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, ki je v 37. členu določal, da lahko da občinska skupščina stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v uporabo društvom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne. Ob prehodu na nov politični in pravni sistem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do preoblikovanja družbene lastnine, tako da so se nepremičnine, ki so bile družbena lastnina, privatizirale (olastninile). Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice je zato iskati v določbah o lastninjenju nepremičnin ZSpo, ki je v 64. členu uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi: – v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, – v odločitvi o ugoditvi pritožbi tožene stranke in spremembi sodbe sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki izreka, – v odločitvi o stroških postopka, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija se v ostalem delu (v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka) zavrne.

Obrazložitev

Predmet spora je nepremičnina parc. št. 164/1, zgradba 292 m? in dvorišče 408 m?, vpisana v vl. št. 1151 k.o. ... (prej k.o. ...), ki je bila pred parcelacijo v zemljiški knjigi vpisana s katastrsko kulturo vrt v obsegu 396 m?. Po zemljiškoknjižnih podatkih je last toženke, zaseda pa jo tožnik.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za poočitbo delitve nepremičnine, vpisane v vl. št. 1151 k.o. ..., iz parc. št. 164/1, vrt v izmeri 396 m?, v parc. št. 164/1, zgradba v izmeri 292 m? in dvorišče v izmeri 408 m? (1. točka izreka sodbe). Zahtevku iz tožbe za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini je delno ugodilo in ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine do ene polovice ter toženki naložilo izstavitev listine za takšen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (2. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za izpraznitev in izročitev predmetne nepremičnine je zavrnilo v celoti (4. točka izreka sodbe).

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da tožnik na nepremičnini ni pridobil lastninske pravice, zato je njegovo pritožbo zavrnilo, pritožbi toženke pa ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je zahtevek po tožbi zavrnilo še preostalem (ugodilnem) delu; zahtevku iz nasprotne tožbe je ugodilo v celoti in tožniku naložilo izpraznitev in izročitev nepremičnine ter odločilo še o stroških celotnega postopka.

Tožnik je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje ter odloči, da so dosedanji stroški nadaljnji pravdni stroški. Revizija obsežno povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo zakonskega člena, po katerem je darilna pogodba z dne 2.6.1969 nična, zaradi česar odločitve ni moč preizkusiti. Zakon zaradi pomanjkanja obličnosti ne predvideva ničnosti, temveč razveljavitev pogodbe. Zemljišče je bilo z odločbo Skupščine občine ... z dne 28.3.1968 prepuščeno najprej občini, prenos lastninske pravice na zemljišču in zgradbi na podlagi darilne pogodbe pa predstavlja realizacijo omenjene odločbe. Tožnik je tako pridobil pravico uporabe – sedaj lastninsko pravico. V postopku je podrejeno zatrjeval konvalidacijo darilne pogodbe zaradi prepovedi manjšega pomena, do česar se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Uveljavlja protispisnost izpodbijane odločbe, ker naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju: pritožbeno sodišče hkrati ugotavlja, da tožena stranka lastninske pravice na stavbi ni prenesla na občino, kot tudi da je toženka zgradbo prepustila občini za potrebe društva z odločbo z dne 28.3.1968. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev utemeljevalo na pravnem temelju skupne gradnje in neobstoju dogovora o skupni gradnji, vendar pa tožnik dejstev v zvezi s tem niti ni zatrjeval, saj je vztrajal, da je lastnik celotne nepremičnine. Tožnik zatrjuje, da je imetnik pravice uporabe, investitor ter dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine. Meni, da je s pridobitvijo pravice uporabe pridobil lastninsko pravico, če ne drugače pa z gradnjo na podlagi Občega državljanskega zakonika.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je v reviziji uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar odločitve drugostopenjske sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pomanjkljivost vidi v tem, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne navaja predpisov, na katere se odločitev opira. Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi navede predpise, na katere je oprlo sodbo, vendar zatrjevana pomanjkljivost ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba je sposobna preizkusa, če so v njej, glede na uporabljeno materialno pravo, navedena vsa odločilna dejstva za presojo spora. Sama opustitev navedbe materialnopravne podlage odločanja ne predstavlja takšne kršitve, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev v zvezi z darilno pogodbo z dne 2.6.1969 navedlo celo pravni predpis - Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 s spremembami), resda brez zakonskega člena, pritožbeno sodišče pa je to pravno podlago sprejelo.

Zatrjevana protispisnost o nasprotju med ugotovljenimi dejstvi (ugotovitvijo o neobstoju prenosa lastninske pravice na stavbi na občino in ugotovitvijo o prepustitvi stavbe občini za potrebe društva) je zgolj navidezna. Ugotavljanje veljavnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini ne predstavlja ugotavljanja dejstva, temveč že pravno sklepanje o utemeljenosti zahtevka (subsumiranje pod pravno normo), tako da tožnik s tem dejansko uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila nepremičnina sprva (pred gradnjo mladinskega doma) družbena lastnina v uporabi toženke. Ko je padla odločitev o gradnji doma mladine, je na zemljišču že stala zgradba (skladišče in ekspedit), ki jo je toženka zgradila sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Objekt je bil deloma zidan, deloma lesen. Leseni del stavbe je v desetih letih propadel, medtem ko je zgrajeni del ostal in so ga uporabili pri gradnji doma. Toženka je lastninsko pravico na tej stavbi na podlagi sklepa svojega delavskega sveta 22.9.1967 odstopila Skupščini občine ... pod pogojem, da se stavba nameni Strelski družini ... in mladini za gradnjo doma. Z odločbo Oddelka za upravno pravne zadeve Skupščine občine ... z dne 28.3.1968 je bila za imetnico pravice uporabe na nepremičnini določena Strelska družina ... Nepremičnina je po novem stanju obsegala zgradbo 292 m? in dvorišče 408 m?, kar je bilo vpisano v zemljiško knjigo, medtem ko z odločbo z dne 28.3.1968 pridobljena pravica uporabe v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Pravni naslednik Strelske družine ... je tožnik, ki je bil ustanovljen na Ustanovnem občnem zboru Športnega društva A. dne 28.7.1968, kjer sta se dve obstoječi društvi, Strelska družina ... in Športno društvo C., združili v eno društvo. Ob ustanovitvi novega športnega društva je bilo ponovljeno, da se bo na nepremičnini zgradil dom mladine. Dom je bil projekt več družbenopolitičnih organizacij, zato je bilo predvideno, da se bo imenoval dom mladine, »saj je mladina v večini tista, ki ga bo uporabljala« in ni bil namenjen samo članom novoustanovljenega društva. Opredeljena je bila tudi finančna konstrukcija, po kateri je bil tožnik le eden od financerjev, s sredstvi, ki so zadostovala približno za eno polovico predvidene vrednosti doma. Nekoliko manj finančnih sredstev je obljubila toženka, ostalo pa so zagotovile druge osebe, ki so s sredstvi in delom prispevale prostovoljno zaradi tedaj družbeno priznane skrbi za mladino. Gradnja doma mladine se je odvijala v drugačnem času in drugih razmerah, ko privatna lastnina ni imela takega pomena, kot ga ima danes, ko se je še masovno izvajalo prostovoljno delo in ko je imela skrb za mladino še kakšen drug, ne samo pavšalen pomen. Tožnik je kot investitor pri upravnih organih pridobil odločbo o odobritvi lokacije za adaptacijo, gradbeno dovoljenje, odločbo o soglasju k uporabi zgradbe in odločbo o začetku uporabe zgradbe. Upravni organi so ga torej šteli za investitorja gradnje, vendar prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je v času gradnje nastopal le v funkciji vlagatelja, koordinatorja in organizatorja, ne pa investitorja v klasičnem pomenu besede. »Današnji« investitor nosi odgovornost in riziko pridobivanja sredstev, tožnik pa je, če mu je zmanjkalo denarja ali je potreboval delo, organiziral prostovoljno delo ali potrkal na zavest o skrbi za mladino. V času gradnje je bila sestavljena darilna pogodba z dne 2.6.1969, s katero naj bi toženka tožniku podarila in prenesla v last in posest celotno nepremičnino (zemljišče z zgradbo), vendar pogodba s strani tožnika ni bila podpisana.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da darilna pogodba in gradnja na tujem svetu nista pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini. Brezplačen prenos pravice uporabe med delovno organizacijo in društvom kot civilno pravno osebo v času zatrjevane sklenitve darilne pogodbe 2.6.1969 ni bil dopusten. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 s spremembami) je v prvem odstavku 1. člena določal, da se stavbna zemljišča, ki so v družbeni lastnini, ne morejo odtujevati, pač pa se lahko na njih pridobijo pravice, ki jih določa zakon. Dovoljen je torej tisti promet, ki ga ta zakon izrecno regulira. Po 9. členu mora biti pogodba, s katero se prenese pravica uporabe ali lastninska pravica na zemljišču ali stavbi, pisna, sicer nima nobenega pravnega učinka. Zakon v nadaljevanju ureja promet zemljišč in stavb med delovnimi organizacijami ter občani in civilnopravnimi osebami (torej tudi društvom). Določa, da lahko delovna organizacija stavbno zemljišče izven ožjega delovnega okoliša, na katerem ima pravico uporabe, da občanu ali civilno pravni osebi v zamenjavo za drugo zemljišče, ali pa mu tako zemljišče proda, da si kupi od občana ali civilno pravne osebe drugo zemljišče. Možna je torej le menjalna pogodba ali kupoprodajna, pod pogojem, da se obseg fonda družbene lastnine ne zmanjša. Namen določb je preprečevanje neodplačnega „odtekanja“ družbene lastnine v zasebno. Kljub morebitni realizaciji darilne pogodbe, ki ni bila podpisana, pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini v obravnavani zadevi ni bila mogoča. Enako velja tudi za originarno pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini. Ta zaradi takrat veljavnega pravnopolitičnega sistema ni bila dopustna, zato gradnja na zemljišču, ki je v družbeni lastnini, ne more spreminjati lastninskega razmerja. Obči državljanski zakonik, ki je kot povojni civilni zakonik urejal tudi področje stvarnega prava, je sicer omogočal pridobitev lastninske pravice na originaren način z gradnjo, vendar njegova pravila ne pridejo v poštev pri družbeni lastnini kot nestvarnopravni kategoriji, temveč za nepremičnine, ki so v zasebni lasti fizične ali pravne osebe. Teorija družbene lastnine je namreč odklanjala izenačevanje družbene lastnine in pravic upravljanja, uporabe in razpolaganja z njo s stvarnimi pravicami lastninskega prava, zato navedenega instituta ni poznala.

Pomembno izhodišče obravnavane zadeve je v tem, da je tožnik kot pravni naslednik Strelske družine ... postal dejanski imetnik (na podlagi odločbe Oddelka za upravno pravne zadeve Skupščine občine ... z dne 28.3.1968 pridobljene) pravice uporabe na nepremičnini, ki je bila v družbeni lastnini. Tak način dodeljevanja pravice uporabe na družbeni lastnini je omogočal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 43/65 – prečiščeno besedilo), ki je v 37. členu določal, da lahko da občinska skupščina stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v uporabo društvom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne. Prav s tem namenom je tožnik kot imetnik pravice uporabe pridobil vsa potrebna dovoljenja za gradnjo ter s skupnimi močmi več oseb (udarniško delo prostovoljcev) zase in za mladino na zemljišču zgradil nov mladinski dom.

Ob prehodu na nov politični in pravni sistem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do preoblikovanja družbene lastnine, tako da so se nepremičnine, ki so bile družbena lastnina, privatizirale (olastninile). Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice je zato iskati v določbah o lastninjenju nepremičnin. Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/1995, ki je začel veljati 4.11.1995) v 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Približno dve leti kasneje je začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL). Gre za splošen zakon, ki ne ureja lastninjenja tistih zemljišč in stavb, ki so bile predmet lastninjenja po drugih zakonih. V drugem odstavku 1. člena med drugim posebej določa, da se lastninjenje nepremičnin športnih društev uredi s posebnim zakonom. Tako je bil v letu 1998 sprejet in dne 4.4.1998 stopil v veljavo specialen zakon - Zakon o športu (Uradni list RS, št. 22/1998, v nadaljevanju ZSpo), ki je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojih skladov. Zakon v 64. členu določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu od uveljavitve tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Društva so tako pridobila lastninsko pravico po samem zakonu najkasneje po preteku enoletnega roka od uveljavitve zakona.

Ker sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga navede stranka, pritožbene navedbe tožnika pa so šle v smer, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobil kot imetnik pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, bi sodišče druge stopnje (s pritožbama izpodbijano) odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka o pridobitvi lastninske pravice in zahtevka iz nasprotne tožbe (katerega odločitev je odvisna od odločitve, katera od strank je lastnica nepremičnine) moralo preizkusiti tudi v okviru citiranega določila Zakona o športu. Sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialne presoje prvostopenjske sodne odločbe ni preizkusilo v celoti. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo glede odločitve o tožbenih zahtevkih o ugotovitvi lastninske pravice in izstavitvi zemljiškoknjižne listine (2. in 3. točka izreka prvostopenjske sodbe), odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe (4. točka izreka prvostopenjske sodbe) in odločitve o stroških pravdnega in pritožbenega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ostalem delu, s katerim revizija izpodbija odločitev o zavrnitvi poočitbe delitve nepremičnine (1. točka izreka prvostopenjske sodbe), je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo. Ob ugotovitvi, da so bili podatki o spremembi katastrske kulture in obsega nepremičnine (iz vrta v izmeri 396 m? v zgradbo v izmeri 292 m? in dvorišče v izmeri 408 m?) na dan glavne obravnave že vpisani v zemljiški knjigi, je zaključek nižjih sodišč o neutemeljenosti zahtevka materialnopravno pravilen.