Jedro

Tožena stranka s tem, da ji sklep o imenovanju tožnice kot članice E-razvojne skupine ne zadostuje kot zadosten dokaz za vrednotenje dela v razvojno raziskovalnem projektu ni seznanila tožnice in predlagateljice napredovanja in jima v zvezi s tem ni dala možnosti, da se izjasnita o tej okoliščini. S tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Iz določbe drugega odstavka 139. člena ZUP izhaja, da mora uradna oseba tudi sama izvesti dokaze, če spozna, da je to potrebno, torej jih mora izvesti po uradni dolžnosti, tudi če jih stranke ne morejo pridobiti.

Iz besedila točke c) prvega odstavka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive ne izhaja, da bi moralo biti delo v razvojno raziskovalnem projektu tudi končano. V navedenem določilu je določeno, da se s tremi točkami vrednoti delo v razvojno raziskovalnem projektu, ki traja najmanj eno leto, in je povezano z ministrstvom, pristojnim za šolstvo, univerzitetnim ali drugim visokošolskim zavodom, ki izobražuje kadre za področje šolstva, Pedagoškim inštitutom, Zavodom Republike Slovenije za šolstvo, Centrom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoškim centrom Republike Slovenije, Državnim izpitnim centrom, Šolo za ravnatelje in Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti. Po mnenju sodišča zato zadostuje že zgolj sodelovanje v takem projektu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport številka 10051-2788/2012/6 z dne 4. 2. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog ravnateljice Osnovne šole A.A. za napredovanje tožnice v naziv svetnica. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na prvi odstavek 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki med drugim določa kot pogoj za napredovanje v naziv svetnika tudi to, da je strokovni delavec opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da tožena stranka tožnici ni priznala, da je od zbranih najmanj 38 točk zbrala najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s 3 ali več točkami. V nadaljevanju obrazložitve podrobneje pojasnjuje, zakaj ni mogla ustrezno ovrednotiti naslednji del: samostojni referat SDUF, POVEJ in LANGUAGES AND CULTURES (2007). Nadalje pojasnjuje, da je ravnateljica dne 24. 12. 2014 toženi stranki poslala sklep o imenovanju tožnice v razvojno E-skupino. Potrdilo naj bi poslali januarja, kot jim obljubljajo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Tožena stranka pojasnjuje, da sklepa o imenovanju tožnice kot članice E-razvojne skupine ne more vrednotiti, ker ne izkazuje, da je bilo dodatno strokovno delo opravljeno. Nadalje tožena stranka navaja, da je počakala do konca meseca januarja, da bi stranka priložila potrdilo o opravljenem delu in ker do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje predlog ni bil ustrezno dopolnjen, je predlog za napredovanje zavrnila.

2. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da potrdila Zavoda Republike Slovenije za šolstvo o strokovnem sodelovanju ni predložila brez svoje krivde in bi morala tožena stranka bodisi predlogu za napredovanje ugoditi ali pa sama pridobiti potrdilo. Ravnateljica je k dopolnitvi predloga za napredovanje predložila tudi elektronsko korespondenco med vodjo razvojno raziskovalnega projekta E-šolstvo B.B. in C.C. na eni strani ter ravnateljico na drugi strani. Ravnateljica je zavod pozvala, naj ji dokazila dostavi. B.B. je zagotovila, da so potrdila o sodelovanju v izdelavi in da jih bo zavod poslal v začetku januarja 2015. Tožnica je v E-razvojni skupini sodelovala, kar bi morala tožena stranka upoštevati in sodelovanje ustrezno ovrednotiti. Ravnateljica je bila v času med 13. 1. 2015 in 3. 2. 2015 na bolniški odsotnosti, zato v tem času ni mogla slediti, ali je zavod poslal potrdilo. Ob vrnitvi iz bolniške je ugotovila, da do konca januarja potrdila ni poslal, zato je dne 5. 2. 2015 toženi stranki poslala novo dopolnitev vloge za napredovanje, ki je vsebovala potrdila o seminarjih in programu nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v okviru projekta E-šolstvo. Dne 16. 2. 2015 je ravnateljica ponovno opozorila gospo B.B., da potrdila ni poslala pravočasno in da je bil posledično temu zavrnjen predlog o napredovanju za tožnico. Tožnica je potrdilo pridobila šele po 23. 2. 2015. K tožbi ga prilaga skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob upoštevanju tega potrdila bi tožnica zadostila kriteriju 18-ih točk za dodatna dela, ki so ovrednotena s tremi točkami ali več. Sicer pa bi tožena stranka morala ravnati po 139. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in potrdila priskrbeti sama, saj gre za podatke o dejstvih iz uradnih evidenc. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka temu, da bi pri dopolnitvi predloga z dne 23. 12. 2014 poleg sklepa o imenovanju E-razvojne skupine priložila tudi elektronsko korespondenco med vodjo razvojno-raziskovalnega projekta in ravnateljico. Sicer pa sam sklep o imenovanju E-razvojne skupine ne izkazuje, da je tožnica dodatno strokovno delo opravila, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Če bi z navedeno elektronsko korespondenco tožena stranka razpolagala, bi počakala še toliko, da bi tožnica lahko priložila še potrdilo o sodelovanju v projektu. Sicer pa iz potrdila ne izhaja, da bi bilo delo v projektu na dan 1. 12. 2012 že zaključeno. Potrdilo bi se vrednotilo in točkovalo s tremi točkami in ne s petnajstimi, kot napačno navaja tožnica v tožbi. Tožena stranka tudi nasprotuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka ravnati po 139. členu ZUP, saj potrdilo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo ni podatek iz uradne evidence, saj zavod take evidence izdanih potrdil ne vodi. Uradna evidenca je tista baza podatkov, ki se vodi na podlagi zakona ali drugega predpisa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je v navedeni zadevi sporno, ali tožnica izpolnjuje enega od pogojev za napredovanje v naziv svetnice, to je pogoj, ali je z opravljenimi dodatnimi strokovnimi deli zbrala zadostno število točk, oziroma ali je od najmanj 38 točk zbrala najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami (prvi odstavek 11. člena Pravilnika). Pri tem je med strankama sporno to, da tožena stranka tožnici ni priznala sodelovanja v razvojnem projektu E-kompetentni učitelj.

6. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bilo zadnje procesno dejanje pred izdajo odločbe dopolnitev predloga za imenovanje, s katero je ravnateljica šole poslala toženi stranki sklep o imenovanju v E-razvojno skupino za tožnico. V isti dopolnitvi predloga je tudi navedeno, da bo potrdilo poslano januarja, kot to obljubljajo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Za tem procesnim dejanjem pa je tožena stranka dne 4. 2. 2015 že izdala izpodbijano odločbo, v kateri je navedla, da sklepa o imenovanju tožnice kot članice E-razvojne skupine ne more vrednotiti, ker to ne izkazuje, da bi bilo dodatno strokovno delo opravljeno. V odločbi je tudi navedeno, da je tožena stranka počakala do konca meseca januarja, da bi tožnica priložila potrdilo o opravljenem delu. Tožena stranka s tem, da ji sklep o imenovanju tožnice kot članice E-razvojne skupine ne zadostuje kot zadosten dokaz za vrednotenje dela v razvojno raziskovalnem projektu (točka c) 8 prvega odstavka 20. člena Pravilnika) ni seznanila tožnice in predlagateljice napredovanja in jima v zvezi s tem ni dala možnosti, da se izjasnita o tej okoliščini. S tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

7. Razen zgoraj navedenega pa je tožena stranka očitno štela, da bi bilo pridobljeno potrdilo pomemben dokaz, saj je v odločbi navedla, da je čakala, da ga stranka sama priloži, pa tudi v odgovoru na tožbo je navedla, da bi tako potrdilo bilo vrednoteno s tremi točkami (in ne s petnajstimi). Skladno z drugim odstavkom 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Iz navedenega določila izhaja, da mora uradna oseba tudi sama izvesti dokaze, če spozna, da je to potrebno, torej jih mora izvesti po uradni dolžnosti, tudi če jih stranke ne morejo pridobiti. Iz navedenega razloga bi morala tožena stranka na podlagi drugega odstavka 139. člena ZUP od Zavoda Republike Slovenije za šolstvo pridobiti potrdilo. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da tako potrdilo ni podatek o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, vendar pa v konkretnem primeru podlaga, da tožena stranka sama izvede določene dokaze, ni tretji odstavek 139. člena ZUP, ampak drugi odstavek 139. člena ZUP.

8. Poleg navedenega tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sklep o imenovanju tožnice kot članice E-razvojne skupine ne izkazuje, da je bilo dodatno strokovno delo opravljeno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se ne strinja s toženo stranko, da bi glede na besedilo točke c) (8) prvega odstavka 20. člena Pravilnika moralo biti delo v razvojno raziskovalnem projektu tudi končano. V navedenem določilu je namreč določeno, da se s tremi točkami vrednoti delo v razvojno raziskovalnem projektu, ki traja najmanj eno leto, in je povezano z ministrstvom, pristojnim za šolstvo, univerzitetnim ali drugim visokošolskim zavodom, ki izobražuje kadre za področje šolstva, Pedagoškim inštitutom, Zavodom Republike Slovenije za šolstvo, Centrom Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoškim centrom Republike Slovenije, Državnim izpitnim centrom, Šolo za ravnatelje in Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti. Iz tega določila ne izhaja, da bi moral biti raziskovalni projekt že zaključen, ampak po mnenju sodišča zadostuje že zgolj sodelovanje v takem projektu, saj Pravilnik izrecno govori o delu v razvojno raziskovalnem projektu. Razvojno raziskovalni projekt je že po naravi stvari tak, da lahko traja več let in zato od strokovnih delavcev ni mogoče pričakovati, da bi moral biti projekt že zaključen, zaradi česar sodišče meni, da zadostuje že zgolj sodelovanje v takem projektu.

9. Sodišče je v tem upravnem sporu skladno z 52. členom ZUS-1 upoštevalo nov dokaz, to je potrdilo o strokovnem sodelovanju v razvojnem projektu E-kompetentni učitelj, saj je ta dokaz obstajal že v času pred izdajo odločbe, sodišče pa nima razlogov, da ne bi verjelo tožnici, da ga iz upravičenih razlogov ni mogla predložiti že pred izdajo odločbe, še zlasti iz razloga, ker je ravnateljica šole že v dopolnitvi vloge z dne 23. 12. 2014 zatrjevala, da so na Zavodu za šolstvo obljubili, da bodo to potrdilo poslali šele januarja 2015, iz česar izhaja, da ga res ni mogla pridobiti že pred izdajo odločbe. Iz navedenega razloga sodišče meni, da ga bo morala v ponovljenem postopku upoštevati tudi tožena stranka.

10. Sodišče je tožbi ugodilo in na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo odpravilo. Ker je odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišče, ko gre za uporabo materialnega prava, to je Pravilnika, pa tudi stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.