Jedro

Nevarnost, kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Tudi za navedeni pogoj pa zadostuje, da ga upnik izkaže s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25.1.2012 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo.

2.Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka zavarovanja, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev v točki I izreka spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne, odločitev v točki II izreka pa razveljavi, s stroškovno posledico. Kolikor pa bi sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pa naj še odloči, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, glede na izkazano pristranskost razpravljajoče sodnice. Navaja, da iz odločitve sodišča ni razbrati, kaj je dejanska podlaga odločitve o ugovoru, saj sklep nima navedb o tem, katere listine oziroma dokaze je sodišče vzelo za dejansko podlago svoje odločitve, katere predlagane dokaze pa je zavrnilo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. V posledici to pomeni tudi, da obrazložitev sodišča ni taka, da bi tožeča stranka lahko spoznala, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, temveč je ostala v dvomu, ali jih ni sodišče morda preprosto prezrlo (kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da je v postopku konkretno zatrjevala, da tožena stranka svoje premoženje odtujuje, skriva in z njim drugače razpolaga, kar predstavlja tisto nevarnost, ki do stopnje verjetnosti izkazuje, da bo v posledici takšnih ravnanj uveljavitev visoke denarne terjatve tožeče stranke vsaj precej otežena, če že ne povsem onemogočena. Predložila je tudi dokaze, ki navedeno izkazujejo, predlagala je tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka v ugovoru ni prerekala obrazloženih navedb tožeče stranke v zvezi s temi dejstvi in listinami, ki dokazujejo lastniško hobotnico, neprerekana dejstva pa se štejejo za dokazana. Zakaj sodišče prve stopnje dokazov ni izvedlo in ocenjevalo, iz razlogov sklepa ni razbrati, v posledici v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je zatrjevala, da tožena stranka drugega rubljivega premoženja kot je nepremičnina, na katero je segla z zavarovanjem, nima. Tega negativnega dejstva tožeča stranka ne more dokazati, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi ni splošno znano dejstvo kako posluje tožena stranka. Da gre za finančno izčrpano družbo, dokazujejo tudi odprti spori, kjer tožena stranka vedno nastopa kot tožena stranka. Tožena stranka je imela blokiran račun vse od sredine 2011 dalje, pa tudi že pred tem, v letu 2010 je mesečno zaslužila le po 689,41 EUR, družba izkazuje visoke izgube, nima zaposlenih delavcev, znižuje osnovni kapital, vse to jasno kaže, da odtujuje in skriva premoženje, da bi onemogočila uveljavljanje visoke terjatve tožeče stranke. Do teh dejstev se sodišče sploh ni opredeljevalo. Ob takšnih transakcijah tožene stranke ne more držati zaključek sodišča prve stopnje, da bo z njimi tožena stranka pridobila premoženjski ekvivalent za poplačilo terjatve tožeče stranke. Napačni so materialnopravni zaključki sodišča, da plačilna sposobnost tožene stranke ni vprašljiva. Tožeča stranka je materialnopravno podlago svojih tolmačenj izrecno navedla, temeljijo na določbah 64. in 65. člena, 372. in nadaljnjih členov ter na ustreznih komentarjih ZGD – 1. Sodišče se do navedb tožeče stranke v postopku sploh ni opredeljevalo, kar krši načelo enakosti pred sodiščem. Protispisno je ugotovilo, da ni konkretizirala trditev o obstoju neznatne škode in da za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. V zvezi s tem je zatrjevala obstoj predkupne pravice, ki jo je izkazala že z zemljiškoknjižnim izpiskom. Poleg tega tožena stranka nepremičnine sploh ne uporablja, uporablja jo CSD Moste Polje. V zvezi s tem se je tožena stranka sklicevala le na 66. člen SPZ. Odločitev v točki II izreka predstavlja ponovno odločitev o predlogu za zavarovanje, o katerem je sodišče že odločilo s sklepom z dne 25.1.2012. Odločitev o ugovoru v postopku zavarovanja ne predpostavlja ponovnega odločanja o predlogu za začasno odredbo. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka na podlagi določbe 8. odstavka 38. člena ZIZ.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve, ko v izpodbijanem sklepu ni izrecno navedlo katere dokaze je izvedlo in v dokaz katerih spornih dejstev (287. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvajanje dokaznega postopka brez dokaznega sklepa, pomeni relativno bistveno kršitev postopka, pri čemer je potrebno ugotavljati, ali je takšna kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. V konkretnem primeru temu ni tako. Sodišče prve stopnje je vpogledalo vse relevantne dokaze, napačno pa je uporabilo materialno pravo.

6.Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe (predlog z dne 25.10.2011, list. št. 65) v zavarovanje denarne terjatve 839.909,00 EUR in sicer predlaga, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev solastnega deleža do 27/100-tin na parceli X k.o. Y. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je verjetnost terjatve izkazana (1. odstavek 270. člena ZIZ), iz razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (drugi odstavek stran 5 sklepa) in so ugovorne navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Meni pa, da je tožeča stranka izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe – da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Pri tem je potrebno upoštevati, da je stališče sodišča prve stopnje, da mora pri denarni terjatvi izhajati nevarnost zavestnega dolžnikovega ravnanja, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežkočil izvršbo, pravno zmotno. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Tudi za navedeni pogoj pa zadostuje, da ga upnik izkaže s stopnjo verjetnosti. Tudi ni bistveno, da tožeča stranka ni zatrjevala in ne izkazala, da želi tožena stranka s solastnim deležem na sporni nepremičnini razpolagati. Pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s katerimkoli premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretnem primeru je tožeča stranka izkazala (čemur tožena stranka tudi ni izrecno nasprotovala), da je tožena stranka s svojimi poslovnimi potezami pripeljala družbo do te stopnje, da predstavlja le še pravno organizacijsko lupino brez dejanske rubljive vrednosti. Izkazala je, da tožena stranka v letu 2010 ni imela več zaposlenega niti enega delavca, da so prihodki v tem letu skupaj znašali le 8.273,00 EUR, čista izguba pa 302.085,00 EUR, da se je osnovni kapital od 15.11.2010 do vložitve predloga zmanjšal s 3,220.954,05 EUR na 25.000,00 EUR, da so dolgoročna sredstva konec leta 2010 znašala le še 3,740.357,00 EUR (pri čemer gre za knjigovodsko vrednotenje), da vrednost še aktivnega premoženja prenaša na druge, z njo povezane družbe, kar izhaja tudi iz izven pravdnih dogovorov tožeče stranke s toženo stranko, ko kot sogovornik ne nastopa predstavnik tožene stranke, temveč predstavnica družb K., d.o.o., in O, d.o.o. (priloga A51). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča navedeno ne kaže na normalen način poslovanja tožene stranke, ampak na njena konkretna dejanja, ki ogrožajo bodoče plačilo terjatve tožeče stranke, pri čemer, kot rečeno, ni nujno, da gre za zavestna ravnanja tožene stranke, ki bi merila na to, da tožeči stranki onemogoči ali otežkoči izvršbo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo terjatve – s sredstvi v višini 3,740.347,00 EUR. Navedena sredstva predstavljajo le knjigovodsko vrednotenje in je pravilno tolmačenje tožeče stranke (pri čemer gre za pravilno uporabo materialnega prava) „da je kapital v računovodskem pomenu abstraktna kategorija, ki v resničnem (zunanjem) svetu ne obstaja (je ne moremo „prijeti“ ali zaznati s katerimkoli drugim čutilom)“. Ker je bilanca stanja sestavljena iz sredstev (aktiva) in iz obveznosti do virov sredstev (pasiva), je pri oceni s kolikšnimi dejanskimi sredstvi tožena stranka razpolaga, potrebno analizirati strukturo obveznosti v bilanci stanja tožene stranke. Ta pa izkazuje, kot to pravilno izpostavlja pritožba, da ima tožena stranka lastnega kapitala le v višini 103.413,00 EUR, obveznosti do kreditodajalcev pa v višini 3,616.635,00 EUR (priloga A60). Zato nikakor ni mogoč zaključek, da tožena stranka razpolaga z rubljivimi sredstvi v višini 3,740.347,00 EUR. Tožeča stranka je tako izkazala tudi, da razen solastnega deleža na sporni nepremičnini, tožena stranka nima premoženja iz katerega bi bila lahko njena terjatev poplačana, kar pomeni tudi, da bi bila brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali vsaj precej otežena – objektivna nevarnost. 7.Kot rečeno, iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka izkazala tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Ugovorne navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, tudi ne glede razsojene stvari oziroma prekluzije predloženih dokazov. V prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, se je tožeča stranka sklicevala na postopanje tožene stranke v denacionalizacijskem postopku glede vračanja premoženja – K. M., česar ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Poleg tega pa je pavšalno zatrjevala le še usihanje dejavnosti tožene stranke, pri čemer se je sklicevala na dokaz „revizorjevo poročilo o izključitvi manjšinskih delničarjev z dne 12.11.2008“, na katerega pa se v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, ni sklicevala. Ugovorna trditev glede povečanja kratkoročnih poslovnih terjatev tožene stranke, je bila povsem pavšalna, zato je ni mogoče upoštevati. Neutemeljeno je tudi ugovorno sklicevanje na dejstvo, da odtujevanje premoženja predstavlja samo po sebi zgolj spreminjanje oblike premoženja. 271. člen ZIZ prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin ne omejuje samo na neodplačne odtujitve, kar pomeni, da je dovoljena tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev, pa čeprav odtujeno nepremičnino nadomesti kupnina.

8.Glede na vse povedano se pokaže, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor (tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25.1.2012), zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Odločilo je še, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo, saj je odločitev o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe odvisna od uspeha celotnega postopka, saj so tudi ti stroški le del pravdnih stroškov (tako da je pojasnilo sodišča prve stopnje s tem v zvezi pravilno).